Opis

»Tako kot D. W. Griffith, ki je v Rojstvu naroda povzel vse trike, vrhunce, presežke in inovacije nemega filma, je tudi Welles v Državljanu Kanu povzel vse trike, vrhunce, presežke in inovacije zvočnega filma. Studio RKO, ki je film financiral, mu je skompiliral pravi filmski učbenik, ki ga je opremil s fotkami vseh tipov filmskih trikov, kotov in kadrov. Državljan Kane, ki izgleda kot state-of-the-art gledališka predstava o moči in možnostih filma in ki od leta 2012 ni več največji film vseh časov (zdaj je to Hitchcockova Vrtoglavica), je filmska banka, povzetek zgodovine filma do leta 1941.«

– iz eseja Državljan Welles

»Vojna zvezd veliko dolguje starogrški tragediji, še posebej Kralju Ojdipu (Ojdip, kralj Laj je bil tvoj oče!), veliko dolguje tudi Freudu (vsi tisti razsvetljeni falični meči!), nekaj verjetno dolguje celo Faustu (Anakin dušo proda Temni sili), Gospodarju prstanov(Obi-Wan Kenobi = Gandalf, Dark Vader = Sauron, Grand Moff Tarkin = Sauruman) in Lukovemu evangeliju (Vojna zvezd – zgodba o Očetu, Sinu in Odrešitvi – zveni kot evangelij, ki se »bere« na glas, Luke Skywalker in Dark Vader pa sta itak kot Jezus Kristus, dobri Sin iz Nove zaveze, in Bog, strašni, kruti, maščevalni darthvaderski Oče iz Stare zaveze), toda očitno zelo veliko dolguje tudi Macbethu, Shakespearovi zgodbi o škotskem lordu, ki podleže Temni sili. Razlika je le v tem, da Anakin Temni sili podleže v desetih minutah.«

– iz eseja Darth Vader je naš oče!

»Ženska je bolj produktivna in fleksibilna, če je devica, ali bolje rečeno – devica je bolje opremljena za kapitalistični način produkcije, za kapitalizem prostega trga. Devištvo je lastnina. Izguba devištva je prevzem podjetja. Oralni ali pa analni seks je dokapitalizacija. Posilstvo je sovražni prevzem. Zato ne preseneča, da v romanu Petdeset odtenkov sive, v katerem Emmanuelle, Zgodba o O, Seks v mestu, Pepelka, kičaste device založbe Harlequin, gotske romance Barbare Cartland, doktor romani in bodice ripperji srečajo Hayekovo Pot v hlapčevstvo (in v katerem \'konsenzualni seks\' sreča \'washingtonski konsenz\'), devico deflorira prav magnatski ultrakapitalist, prerok kapitalizma, \'pravi\' moški, ki obenem tudi poskrbi, da se seks prekrije z dominacijo in da se kontekst zakona in družinskih vrednot prekrije s kontekstom lastnine in lastništva.
Ana le privoli v delovne pogoje.«

– iz eseja Petdeset odtenkov sive!


MARCEL ŠTEFANČIČ, JR. (1960), je filmski kritik, publicist in avtor več kot osemdesetih knjig. Z zgodovino filma se je do sedaj sistematično spoprijel že nekajkrat, saj je v monumentalni Maškaradi (2013) obdelal slovenski film od leta 1948 do 1990, v referenčni kritični enciklopediji Slovenski film 2.0 (2016), pa pokril praktično vse slovenske celovečerne filme iz četrtstoletnega obdobja samostojne Slovenije (1991– 2016). Tudi zgodovini svetovnega filma je posvetil kar nekaj knjig, najbolj odmevna je bila njegova Zadnji film (2007), v kateri je popisal zlata leta Hollywooda, zadnja pa je bila Velika čistka (2012), v kateri se je posvetil hollywoodskemu lovu na komuniste. Knjiga Klici F za film prinaša njegove izbrane filmske eseje iz zadnjega desetletja, v katerih suvereno povezuje nastajanje in ustvarjanje filmov od Državljana Kana do Dežele La La s tedanjo družbeno, kulturno in ekonomsko situacijo, pri čemer se ponovno razodeva kot prvo slovensko filmsko kritiško pero.