Opis

Knjiga milosti je Cohenova najnenavadnejša in najosebnejša knjiga. Sprva naj bi se imenovala Knjiga psalmov, ker gre za
molitev, izpoved in apologijo. Petdeset besedil, lahko bi rekli tudi pesmi v prozi, je tako kot večina njegovih knjig razdeljenih
na dva skoraj enaka dela. Psalm uporablja kot sredstvo osebne izpolnitve in se torej od liričnosti in dramatičnosti njegovih
dotedanjih del pomika k misticizmu in veri. Pravzaprav Cohen premešča jezik molitve in obreda v sodobno izkušnjo, da bi na
ta način izpovedal svojo duhovno in moralno prenovo. Molitve izražajo govornikovo šibkost, žalost in krivdo, ko se sooča s
tem, kar se sprva zdi podobno nedoumljivemu vesolju. Takšna izpoved seveda zahteva, da se razgali, da ustvari delo, ki je
bolj odprto in izpostavljeno od vsega, kar je napisal do tedaj. Čeprav se je Cohen dobro zavedal odličnosti in iskrenosti
svojega dela, pa je imel pred izidom tudi pomisleke, ker je bila molitev v tistem času skoraj nekaj neprimernega.

Preberite odlomek:

1
Nehal sem poslušati, pa ni prišel. Z občutkom neuspeha sem znova začel. Ko se je ta občutek poglobil, sem ga spet zaslišal. Nehal sem nehavati in nehal začenjati, in dovolil sem si, da me je strla nevednost. To je bila strategija, pa sploh ni delovala. Veliko časa, leta sem zapravil v takem molovskem načinu. Zdaj barantam. Ponujam mu gumbe za njegovo ljubezen. Prosim za milost. Počasi se vdaja. Oklevajoče se pomika k svojemu prestolu. Angeli drug drugemu nevoljno dovoljujejo peti. V prehodu, ki je tako nežen, da ga ni mogoče opaziti, se na žarkih zlate simetrije nastani dvor, in spet sem pevec v nižjih zborih, rojen pred petdesetimi leti, da bi svoj glas dvignil tako visoko in nič višje.
2
Ko sem zapustil kralja, sem začel vaditi, kaj bom povedal svetu: dolge skušnje, polne predelav, namišljenega ploskanja, ponižanj, maščevalnih razglasov. Napihnil sem se, ko sem spletkaril s svojim častihlepjem, trudil sem se, se širil, in ko je napočil čas, sem rodil opico. Po kratkem, nujnem nerazumevanju se je opica spravila name. Šepajoč in spotikajoč se sem pobegnil nazaj na pometena kraljeva dvorišča. »Kje je tvoja opica?« je vprašal kralj. »Pripelji mi jo.« Delo gre počasi. Opica je stara. Spakuje se za rešetkami in posnema naše roke v sanjah. Mežika mojemu uradnemu občutku nujnosti. Kakšen kralj, hoče vedeti. Kakšno dvorišče? Kakšna cesta?
3
Za listom sem slišal svojo dušo peti, odtrgal sem list, ampak potem sem jo slišal peti za tančico. Raztrgal sem tančico, a nato sem jo slišal peti za zidom. Podrl sem zid in svojo dušo sem slišal peti pred sabo. Zgradil sem zid, pokrpal zaveso, lista pa nisem mogel znova namestiti. Držal sem ga v roki in slišal, kako moja duša mogočno poje pred mano. Tako je, če študiraš brez prijatelja.
4
Po iskanju med besedami, ne da bi kdaj našel mir, sem šel k tebi, prosil sem, da bi mi razveselil srce. Moja molitev se je razklala, sram me je bilo, da sem bil spet zapeljan in sredi hrupnega poraza sem se zagrenjen sam odpravil razveseljevat srce. Tukaj sem našel svojo voljo, krhko stvarco, stradajočo med praprotjo, ženskami in kačami. Volji sem rekel: »Pridi, poskrbiva za to, da se pripraviva na dotik angela pesmi,« in mahoma sem bil spet na postelji poraza sredi noči, moledoval sem za milost, iskal med besedami. S ščitoma bridkosti in upanja sem previdno vstal in stopil iz hiše, da bi rešil angela pesmi s kraja, kjer se je priklenil na svojo goloto. Pokril sem to goloto s svojo voljo in obstala sva v kraljestvu, ki žari proti tebi, kjer je Adam skrivnostno prost, jaz pa med besedami iščem take, ki volje ne bodo usmerjale proč od tebe.
5
»Pusti me počivati,« je vzkliknil iz panike na vrhu kupa svojih dni. »Pusti me počivati na dan počitka,« je rotil s prestola brezposelnosti. »Ta kralj je težak v mojem naročju, ne morem več zadrževati faraona.« Pripel je svoj ovratnik na temo, tako da ni mogel dihati, in z jezo je odprl knjigo, da bi poravnal svoj dolg do zakona. Angel, ki ni imel prave veljave, je rekel: »Zapečatil si vsa vrata razen teh; tukaj je torej trohica svetlobe, sorazmerna s trohico tvojega poguma.« Njegova sramota je splezala nase, da bi odkrila višino, s katere bi se razlila. Nato se je razlegel prijaznejši izrek z bolj umirjenim glasom: »Ne zaupam človeku, niti se ne zanašam na angela.« Nemudoma mu je zapela tora, se dotaknila njegovih las in za trenutek je, kot darilo, ki naj bi služilo njegovemu najstarejšemu spominu, nosil breztežno krono, krono, ki odvzema težo, nosil jo je, dokler ni moglo njegovo srce reči: »Kako dragocena je dediščina!« Krona, ki plane iz črk, krona kakor rosa, ki daje travi piti kapljice iz teme, materin poljub na začetku vojne, očetova roka, ki omogoča, da se čelo sveti, krona, ki nikogar ne povzdiguje v kralja njegovega spremstva. »Odpelji me globoko v sabat, dovoli mi sedeti pod mogočniki, ki si jih kronal za vselej, in dovoli mi opazovati, kako počivajo.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2008