Opis

Omerza v knjigi razkriva, da je bila Udba (sprva Ozna) nad Kocbekom uvedla operacijo z imenom »Bohinjski« že leta 1944, ki je trajala vse do njegove smrti leta 1981. Kocbek je bil tako eden najbolj nadzorovanih posameznikov v komunistični Sloveniji. Udba je spremljala celo njegovo umiranje in o tem poročala političnemu vrhu, med drugim tudi Milanu Kučanu. Omerza v knjigi dokumentira tudi, kako je Udba spremljala nastajanje te knjige, njen izid in reakcije nanj. Udba je celo prepovedala vnašanje knjige v Jugoslavijo in spremljala vsak korak vpletenih oseb, vključno z Borisom Pahorjem in Alojzom Rebulo, ki sta bila prav tako pod stalnim nadzorom.

Mineva pol stoletja od izida Pahor-Rebuline knjige Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Najpomembnejši del te knjige je samointervju Edvarda Kocbeka, saj si je sam postavljal vprašanja in njegovi odgovori so nekaj edinstvenega v naši novejši zgodovini, saj je, kot eden voditeljev odpora proti okupatorju, razkrinkal medvojni partijski teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev.

Igor Omerza v knjigi najprej prikaže glomazno udbovsko zalezovanje Edvarda Kocbeka. Udba oz. takrat še Ozna je obdelavo nad njim uvedla že leta 1944, poimenovala jo je Bohinjski in potem ga ni spustila izpod tajne lupe vse do njegove smrti. Edvard Kocbek je bil najbolj nadzorovan posameznik v komunistični zgodovini Slovenije. Pisatelj pri opisovanju udbinega zalezovanja Kocbeka tudi dokumentira, kako so tajni policaji spremljali njegovo umiranje in o tem poročali, med drugim, tudi Milanu Kučanu.

Potem izvemo, kako je Boris Pahor (od Udbe zalezovan kot Jambor) v Trstu ustanovil revijo Zaliv in kako je ta začela izdajati tudi knjige, t. i. Kosovelova knjižnica. In šesta po vrsti je bila omenjena knjiga Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Dalje izvemo, kako se je Boris Pahor pet let trudil (od januarja 1970 do januarja 1975), da je prijatelj Edi končno pristal, da bo napisal tekst o medvojni podreditvi Osvobodilne fronte, povojnem pokolu domobrancev in je nato to resnično, v enem tednu, tudi postoril.

Omenjeno pričevanje je nato v tiskani obliki zagledalo luč sveta 18. marca 1975. Pisatelj natančno secira edinstveno vsebino in se navdušuje, ne samo nad močno notranjostjo, ampak tudi nad literarno lepoto, drugače sicer političnega teksta. Pri tem posebej analizira uporabo oz. neuporabo besede zločin v samem pričevanju oz. v Kocbekovih pismih in dnevniškem zapisu.

Pisatelj nadaljuje z opisovanjem reakcij režima, Udbe in medijev na pričevalca. Ne politiki in ne mediji niso našli ene dobre besede za omenjeni tekst in so z lažmi in potvarjanji sramotili Kocbeka. Najbolj sta po Kocbeku medijsko udarjala novinar Ivo Vajgl in pisatelj Jože Javoršek (tudi ovaduh Udbe s kodnim imenom Piette), bolj mil pa je bil politik Milan Kučan. Če ne bi bilo obrambe demokratičnega zahodnega tiska, predvsem nemškega pisatelja, človekoljuba in nobelovca Heinricha Böla, bi pričevalec Edvard morda pristal celo v zaporu. Njega si režim očitno ni upal zapreti, sta pa se namesto njega znašla v zaporu sodnik Franc Miklavčič (zalezovan kot Privesek) in novinar Viktor Blažič (zalezovan kot Blaž), ker sta v tržaškem (Pahorjevem) Zalivu branila pričevanje Edija Kocbeka.

V Epilogu pisatelj ugotavlja, da so se na temelju tega Kocbekovega pričevanja začeli v socialistični Sloveniji procesi, ki so nas v svoji končni fazi pripeljali do demokratizacije in posledično osamosvojitve. Zato tudi po pol stoletja ostaja Sinja knjiga, kot sta jo malce neupravičeno (vleče precej na zeleno!), a lepo poimenoval urednika te “sinjine” Boris Pahor in Alojz Rebula, edinstvena in zgodovinska slovenska listina in bo ta njena veličastnost ostala tudi še naslednjega pol stoletja in še čez oz. vse dokler bo obstajal Kocbeku, Pahorju in Rebuli, tvorcem sijajne Sinje knjige, tako ljub in svobode vreden slovenski narod!

Knjiga obsega 150 strani, mnogo je fotografij in faksimilov udbovskih dokumentov.