Kralj na Betajnovi

Opis

Dramo Kralj na Betajnovi je Ivan Cankar napisal leta 1902, kmalu zatem, ko je v slovenščino prevedel Shakespearovega Hamleta. Temeljni dramski konflikt med vaškim mogotcem Kantorjem in obubožanim študentom Maksom Krncem je s številnimi sestavinami podoben motivu danskega kraljeviča, ki mora maščevati uboj svojega očeta. Še bolj pa so na nastanek drame vplivale takratne razmere na Slovenskem, ko so mogočni kmetje z goljufijami in na račun malih kmečkih ljudi še bolj obogateli in postajali kapitalisti. Pooseblja jih Kantor, ki hoče ob vedno večji ekonomski tudi politično moč. Na poti do svojega cilja pa je neusmiljen, trd in brezobziren.

Ivan Cankar (1876–1918) je po maturi na ljubljanski realki odšel na Dunaj študirat tehniko. Na Dunaju je živel dvanajst let, čeprav je študij opustil in se posvetil književnemu delu; ob vrnitvi v domovino se je naselil na Rožniku. Bil je član dijaškega društva Zadruga, v katerem je navezal tesne stike z Josipom Murnom, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem – skupaj so postali prepoznavna četverica slovenske moderne, ki je jezikovno in umetniško prenovila slovensko književnost. Cankarjev opus je zelo obsežen in raznovrsten, pisal je pesmi, črtice, novele, romane, drame, eseje, satiro in publicistične članke.

Drame: Romantične duše (1897), Jakob Ruda (1900), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907), Hlapci (1910), Lepa Vida (1911).