Opis

Prekmurje … pokrajina na levem bregu reke Mure, na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije. Pokrajina, za katero se zdi, da se je čas ustavil. Feri Lainšček je oseba, ki je s srcem in dušo povsem predana omenjeni pokrajini. Dogajanje v tem romanu je postavil v nemirni čas ob koncu prve svetovne vojne. Ločil je materialno in duševno, vdajo in upanje, črno in belo, posameznika, družino, družbo … skratka, peno od valov.

Roman je zgrajen iz treh novel, z uvodom in sklepnim pojasnilom Julijana Spranskega, Eličinim in Ivanovim sinom. Odnos med triindvajsetletno Elico in dvanajst let starejšim Ivanom je bil že od samega začetka nekaj posebnega, zavit v tančico številnih skrivnosti. Kakor hitro se je povečal njun družbeni položaj, tako so bila večja tudi razpotja med njima. Zdi se, kakor bi stala na nasprotnih si bregovih. Sama zgodba je sicer preprosta, kakovost romana pa se kaže v spreminjanju in razmišljanju glavnih likov. Dobimo vpogled v žensko, Eličino dušo, ki se iz nedolžnega, kmečkega dekleta v Soboti spremeni v malomeščansko gospo. Zunanji blišč jo začne hitro omejevati, dušiti. V nasprotju z njo pa Ivan, preprodajalec zlata, še naprej hlepi po materialnem bogastvu, po še in vedno več. Na dan začnejo prihajati temne plati njegovih preteklih dejanj. Kljub temu od družine in someščanov še vedno želi, da ga spoštujejo in občudujejo. Elica se upre. Ko odkrije, kdo je njen mož, med njima postavi mejo, ki je Ivan nikoli več ne zmore preseči … Lahko rečemo, da je to roman, v katerem spoznavamo Eličino življenjsko pot. Od nedolžnega dekleta brez pričakovanj do ženske, ki je pobegnila od svojega moža, kajti ni ji nudil sreče, ki si jo je želela. V romanu so v ospredju številne tematike – ljubezen, vzpon v družbi, hrepenenje, nemoč žensk, materinstvo, politična in vojna tematika …

Odlomek iz knjige

»Dva deci vročega vina s cimetom si bova pa ja privoščila,« je zmignil Ivan, ki je najverjetneje čutil, kako nadvse jo je mrazilo okoli srca. »Počakati morava do minute, ko sva napovedana pri krojaču,« je izvlekel žepno uro in se zazrl v srebrno številčnico. »Prosil sem ga bil namreč, naj bo to ob takem času, ko si bo lahko res vzel čas za naju.«

»Zakaj pa morava še h krojaču?« jo je samo še bolj stisnilo.

»Da ti bo vzel mero,« se je nasmehnil. »Pa da ti bo pokazal modele, ki ti bodo mogoče všeč,« ji je pojasnil. »Razen tega pa,« ji je pomežiknil, »ko ima mojster mero, lahko pri njem kar naročaš in ti ni treba za vsako figo v vrsto.«

»Napraviti mi boš dal obleko?« je končno razumela in skoraj izgubila sapo. »Zaradi tega si me pripeljal, ne da bi črhnil?« jo je zapahnila radost, ki je ni zmogla prikriti. »Glej, saj se mi kar smeji od lepega,« mu je priznala in si z dlanjo pokrila obraz, ki se je res smejal kakor Cigan belemu kruhu.

»Obleke potrebuješ in še kaj takega, kar rabi ženska,« jo je preko mize prijel za dlan in jo povlekel k sebi. »Veliko tega ti morava priskrbeti, kar bo pomagalo, da ti ne bo več nerodno, ko bova kam šla,« je zašepetal.

Oprijela se je njegove velike dlani, ki zdaj ni bila več le rešilna bilka, ampak roka, ki je razprta in darežljiva ponujala, o čemer doslej ni smela niti sanjati. Zrla je v njegov negibni obraz in se je čudila, kako je lahko vse to počel, kot da je res že samo po sebi umevno. Ne da bi se tega sploh zavedala, je očitno pomalem postajala del njegovega načrta, o katerem ni nikoli veliko govoril, temveč jo je raje zmeraj znova presenečal z dejanji. Ob tem pa ji začuda ni nikoli dopuščal občutka, da mu mora biti hvaležna ali da mu kakorkoli dolguje.