Opis

Lucijeva izpoved je klasično delo portugalske književnosti, v katerem so jasno vidne modernistične poteze. Pripoved se dogaja v findesieclovskem Parizu in Lizboni, obdobje dekadence pa v njej kaže jasne značilnosti. Prvoosebni pripovedovalec Lúcio, ki v romanu izpoveduje svojo samoto, strasti in obsedenosti, je mladi pisatelj v Parizu leta 1895, ki nekega dne spozna pesnika Ricarda de Louriera. Prijateljstvo med mladima umetnikoma preraste v iskanje identitete skozi ljubezen, njeno ozadje pa je izrazito nadrealistično vzdušje. Preobrat nastane, ko Ricardo, nezmožen kakršnegakoli ustaljenega življenja v dvoje, Luciju nepričakovano in povsem iznenada predstavi svojo soprogo Marto. Od tod naprej dogodki v romanu in dejstva, ki jih Lúcio opisuje, postajajo vedno bolj nelogični, občutek, da stvari niso, kot naj bi bile, pa vedno bolj preveva tudi samega Lucija in ga potegne v vrtinec nikoli pojasnjenih vprašanj. Lucijev poskus, da bi stvarem prišel do dna, ima tragične posledice.

Odlomek:

Po odsluženih desetih letih zapora za zločin, ki ga nisem zagrešil in za katerega se tudi nisem nikoli zagovarjal; mrtev za življenje in sanje; brez možnosti na upe in brez želja – je končno tukaj moja izpoved: se pravi: dokaz moje nedolžnosti.
Morda mi ne boste verjeli. Gotovo mi ne boste verjeli. A, saj ni važno. Nikakor ni v mojem interesu, da bi zdaj ugovarjal, da nisem umoril Ricarda de Loureira. Nimam družine; ni treba, da me rehabilitirajo. No, nekdo, ki je bil deset let zaprt, se ne more nikoli rehabilitirati. Takšna je kratko malo resnica.
In tistim, ki bodo brali, kar sem napisal, in me bodo spraševali: »Zakaj pa niste podali svoje izpovedi, ko je bil še čas? zakaj niste dokazali svoje nedolžnosti na sodišču?«, bom odgovoril: Ne bi se mogel braniti. Nihče mi ne bi verjel. In brezsmiselno bi bilo, da bi me imeli za lažnivca ali norca ... Poleg tega moram priznati, da sem bil po dogodkih, ki sem jih doživel v tistem času, tako razrvan, da sem zapor sprejel kot nekaj prijetnega. Pomenil mi je pozabljenje, mir, sen. Pomenil mi je konec kot katerikoli drugi – iztek mojega uničenega življenja. Hrepenel sem samo po tem, da bi se postopek končal in bi začel prestajati kazen.
No, postopek ni trajal dolgo. Oh! Primer je bil videti popolnoma jasen ... Sam pa nisem niti zanikal niti priznal ... A kdor molči, se strinja ... In vsi so mi bili naklonjeni.
Šlo je za »zločin iz strasti«, kot so najbrž pisali takratni časopisi. Cherchez la femme. In žrtev pesnik – umetnik. Ženska se je idealizirala s tem, ko je izginila. Jaz pa sem bil konec koncev junak. In to junak s svojo skrivnostnostjo, kar mi je nadevalo poseben sijaj. Zato mi je porota neodvisno od lepega zagovora priznala olajševalne okoliščine. In moja kazen je bila kratka.
Ah! pa še kako kratka – zlasti zame ... Teh deset let je kar poletelo mimo, kot bi bilo deset mesecev. V resnici ure ne morejo več imeti vpliva na tistega, ki je doživel trenutek, ki je zaznamoval vse njegovo življenje. Ko dosežemo skrajno trpljenje, nam ga nič več ne more povzročiti. Ko zadrgečemo od skrajnih občutij, nas nič več ne gane. Skratka, redko katero živo bitje doživi takšen kulminacijski trenutek. Tisti, ki so ga doživeli, so, kot jaz, živi mrtveci ali pa – zgolj – razočaranci, ki velikokrat naredijo samomor.
No, ne vem, ali je večja sreča, če takšnega trenutka ne živiš. Tisti, ki ga ne doživijo, imajo mir – možno. Vendar ne vem. Res pa je, da vsi čakajo na ta presvetli trenutek. Torej so vsi nesrečni. Zato sem kljub vsemu ponosen, da sem ga doživel.
Zdaj pa je čas, da naredimo konec blodnjam. Saj ne pišem romana. Rad bi le jasno navedel dejstva. In glede jasnosti sem – kot se mi zdi – na slabi poti. Naj bom skušal biti še tako razumljiv, bo moja izpoved – o tem sem prepričan – videti kar najbolj nepovezana, zmedena in nejasna.
Nekaj pa vam zagotavljam: v njej ne bom izpustil niti najmanjše podrobnosti, najsi bo na videz še tako nepomembna ali neizrazita. Primere, kot je ta, ki ga skušam pojasniti, se lahko osvetli zgolj z velikim skupkom dejstev. In pripovedoval bom zgolj dejstva. Iz teh dejstev pa naj, kdor želi, naredi zaključke. Zase izjavljam, da tega nisem nikoli poskusil. Gotovo bi se mi zmešalo.
Še enkrat pa prisegam, da bom govoril le resnico. Ni važno, ali mi boste verjeli, a govorim le resnico – tudi ko je neverjetna.
Moja izpoved je zgolj dokument.