Opis

Ta številka je nastala v sodelovanju s Kaiem van Eikelsom, raziskovalcem uprizoritvenih umetnosti, ki je leta 2021 skupaj s Stefanom Hölscherjem ter Inštitutom za kritične raziskave (Institute for Critical Inquiries, ICI) v Berlinu organiziral konferenco »Delavnica: raziskave umetniško-političnega formata«. V številki objavljamo izbor besedil, predstavljenih na konferenci, razporejenih tako, da omogočajo polemično branje.

Delavnice sodobnega plesa v slovenskem prostoru opravljajo pomembno izobraževalno funkcijo, saj je to področje še vedno razmeroma slabo institucionalizirano. Hkrati prispevajo k popularizaciji plesa, razvoju ljubiteljske kulture ter povezovanju teorije in prakse. Tematika konference se zato kaže kot ključna za refleksijo slovenske sodobne plesne scene: po eni strani njene prekarnosti, po drugi pa njenega potenciala za produkcijo drugačnih oblik družbenosti — kar lahko razumemo tudi kot dve plati istega kovanca. Ohranjanje prostorov, v katerih dejavnosti ne usmerjata zgolj logika dobička in imperativ končnega izdelka, omogoča eksperimentiranje z novimi družbenimi situacijami ter odnosi, a hkrati odpira vprašanja prekarizacije dela in odnosov.

Kot poudarjajo številne avtorice v tej številki, je napetost vpisana že v sam pojem delavnice. Angleški izraz workshop združuje pomena dela in trgovanja, zgodovinsko pa se giblje od obrtniške proizvodnje k političnim in pedagoškim praksam. Kot poudarja Kai van Eikels v uvodnem zgodovinskem preletu, je pojem sprva označeval prostor manufakturne proizvodnje, šele proti koncu 19. stoletja pa je v kontekstu osvobodilnih gibanj dobil tudi izrazitejše politične razsežnosti. V sodobni postfordistični ekonomiji, povezani z ekonomijo znanja in nematerialnim delom, delavnica vse manj pomeni prostor proizvodnje in vse bolj prostor izkušnje, učenja in potrošnje.

V tem kulturnozgodovinskem okviru lahko skozi različne preobrazbe delavniškega formata prepoznamo dva vzporedna trenda — politizacijo in marketizacijo — ki sovpadeta v kontrakulturnih gibanjih šestdesetih let. Takrat delavnice postanejo prostor kolektivne prakse, nehierarhičnega učenja in eksperimentiranja z družbenimi oblikami onkraj ustaljenih institucionalnih praks. Obenem pa nekateri sodobni kritiki opozarjajo, da je njihov poudarek na individualni osvoboditvi prispeval h kasnejši psihologizaciji in razmahu t. i. industrije samopomoči.

Prispevki v številki to napetost obravnavajo z različnih perspektiv. Bojana Cvejić izpostavi emancipatorni potencial sodobne delavniške kulture in ga misli skozi pojem »transindividuacije«, medtem ko Sabeth Buchmann opozarja na povezave med delavniškimi praksami, kibernetičnim mišljenjem in logiko samouravnavanja. Konstantina Georgelou analizira delavnice v kontekstu umetnostnega izobraževanja, kjer se pogosto prepletajo z mehanizmi selekcije in neplačanega dela, Anne Schuh pa obravnava format deljenja praks, ki skuša vzpostaviti bolj egalitarne oblike izmenjave, a hkrati odpira vprašanja implicitnih norm in kriterijev.

Umetnik Aernout Mik v pogovoru s Kaiem van Eikelsom problematizira preplet delavniške, korporativne in religiozne kulture, pri čemer izpostavi njihovo skupno vpetost v produkcijo kolektivne afektivnosti. Njegova instalacija Speaking in tongues (Govorjenje v namišljenem jeziku) opozarja na ambivalentnost takšnih formatov, ki lahko hkrati omogočajo skupnostne izkušnje in reproducirajo individualizirane oblike participacije. Morda pa kolektivne oblike participacije omogočajo skupni estetski konteksti, na kar opozarjajo avtorice skupnega kritiškega prispevka, ki je nastal pod mentorstvom Bojane Cvejić na lanskoletnem bienalu sodobnoplesne umetnosti Gibanica. Kot piše ena izmed avtoric, je bilo na podlagi videnih predstav mogoče razbrati, da mlajše ustvarjalke »ne razpolagajo s skupnim estetskim okvirjem, ki bi jim nudil oporo pri eksperimentiranju z izraznimi oblikami in orodji, s katerimi bi lahko nagovorile svojo generacijo«.

Posebno mesto v številki zavzemajo tudi pogovori in refleksivni zapisi umetnikov, ki osvetljujejo delavnico kot prostor umetniške izkušnje. V dialogu med Xavierjem Le Royem in Yvonne Rainer se razkrivajo medgeneracijske razlike in raznoliki konteksti delavniških praks, medtem ko Diedrich Diederichsen skozi osebne spomine na svojo prvo glasbeno delavnico, ki jo je obiskal v osemdesetih letih v zahodnem Berlinu, razmišlja o razmerju med sledenjem navodilom in lastnimi vzgibi v improvizacijskem kontekstu.

Upam, da bo številka prispevala k širši razpravi o vlogi delavnic v sodobnem plesu ter odprla tudi vprašanja o prekarnih pogojih dela in spreminjajočem se razumevanju dela nasploh. Prostor sodobnega plesa lahko navsezadnje razumemo kot družbo v malem — kot prostor, kjer se družbeni odnosi ne le odražajo, temveč tudi aktivno preizprašujejo in preoblikujejo skozi skupno telesno prakso.

- Jaka Bombač