Opis

Roman Mi (Wij, 2009) se odvija vročega poletja 1976, ko se skupina prijateljev s svojimi družinami odpravi počitnikovat v Španijo v tamkajšnje prestižne vile. Vročina še stopnjuje že tako napete medsebojne odnose med posameznimi protagonisti, vse do tragičnega konca glavnega junaka, pikrega karikaturista Georgesa, ki ga skupina izloči, da konča v psihiatrični bolnišnici. Izločitev »problematičnega« člana iz skupine, ki jo družijo želja po nelegalnem bogatenju, plehkost in cinična vzvišenost petičnežev ter nacionalizem, je znak sadizma sodobne elite celotnega Zahoda, zaradi česar je roman danes nadvse aktualen. Osebne konflikte spremljajo iskrivi, mestoma duhoviti in drugič zbadljivi dialogi, v katerih pride do izraza Olyslaegersova gledališka izkušnja, nadgradi pa jih z zanimivo pripovedno strukturo, s katero osvetljuje pripoved iz perspektive različnih junakov.

ODLOMEK:

Marguerite pripoveduje o svojem bratu.
»Vic se redko prikaže, to je res.«
»Pa saj je vendar lastnik.«
»To goro je zakupil.«
»Je poročen?«
Marguerite prikima. Zasmeje se. »Moja svakinja ne počne drugega, kot da bere grozljivke. Carla in Vic imata dva odrasla sinova. Tadva boste zagotovo še srečali. Oba sta luftarja. Eden nekaj čara z glasbo in je kar naprej doli pri tistih butcih z diskom ...«
»Diskom od piratske postaje?«
»Šef se predstavlja kot Max. Ampak v resnici mu je ime Marc, snobu.«
Lore pove, da ga Fred pozna, z njim je že sodeloval pri nekem poslu.
»Max je naš sorodnik.« Marguerite zmaje z glavo. Tega še sama ne more verjeti.
Lore reče: »Tega pa nisem vedela ...«
Katrien se ozre k meni in me vpraša, ali nisem tudi sam že nekoč delal za Maxa. Ni šlo za njegov logotip?
Odgovorim ji, ne da bi odvrnil pogled od lista papirja: »Nekoč je bilo govora o tem, ja ... Več pa ne. Z različnih koncev sem izvedel, da nikomur ne plača.«
Neumnost. Včasih ljudem le stežka kaj odrečem, pa naj imam z njimi še tako malo skupnega. Konec koncev sem tisti znak vendarle izrisal in bil zanj tudi pošteno plačan. Pred nekaj leti se je Max poskušal zriniti v sleherni bar, kjer so se zapijali novinarji. Tam so se na veliko zadovoljstvo vseh obsipali z darili in sumljivimi poslovnimi predlogi. Max je iskal poceni reklamo za svojega pevca, Frankyja in še nekaj. Franky Lucky? V vsakem primeru nekaj na ›l‹. Predvidevam, da me je Max po številnih rundah, ki jih je on plačal, štel za prijatelja; ›umetnike‹ je vendar od nekdaj zelo cenil. In jaz, zapiti črv, se nisem znal braniti. Bolj ko so ga moji kolegi prezirali, raje sem ga imel. Možak ni imel nobenih skritih načrtov, ni ovinkaril. Tam je bil, da se proda, in takšno odkritost sem začenjal vedno bolj ceniti. Kakšna razlika v primerjavi z vsemi tistimi diplomiranci okoli mene, z mojim krogom, mojim biotopom, mojim davečim jarmom. Nekoč, med neko poblaznelo nočjo, ko je Katrien z otrokoma odšla za vikend na morje k moji tašči, sva pri meni doma izpraznila steklenico viskija. Nevarno opotekajoč se zaradi pijače sem mu pokazal svoj atelje na podstrešju. Videti je bil v devetih nebesih. Tam so bile izrečene hude kletve. Večno prijateljstvo, on in jaz. Zadnje, česar se spominjam, je bila pripoved o tem, kaj se mu je zgodilo tukaj v Španiji. Strašna, vse preveč odkrita pripoved. Povedal mi jo je z mešanico pijanskega mačizma in gnusa nad samim sabo. Tisto jutro sem se prebudil na svoji risalni mizi. Slika, ki mi je bila tako pri srcu, je izginila, kot bi moral Max svojo nerodno zaupnost kompenzirati s tistim, kar je znal najbolje: s krajo. Na moje olajšanje je bilo s tem prijateljstva konec. Slika se je pri tem zdela razmeroma nizka cena za to.
»Hočem opico,« mi ukaže hči, ki mi roko s svinčnikom položi na papir.
Marguerite začne pripovedovati: »Max vse okuži. Ko ni doma nihče več hotel imeti opravka z njim, je prišel sem. S sumljivimi posli se je preprosto prerinil zraven. Vicu se to zdi strašno, a pri tem ne more dosti storiti. Fant je pač sorodnik. Tako vsaj pravi Vic.«
Tišina.
Hudo neprimerna tema pogovora.
Samo upam lahko, da se Max ne bo zmenil zame, če se bova slučajno srečala tukaj.
Kadar se sonči, je Lore ljubši lahkoten pogovor. Tako vpraša: »Nisi rekla, da ima Vic dva otroka?«
»Mlajši je Geronimo, moj najljubši. Prav takšen uživač je kot starejši Lode, ampak srček. Poučuje tenis.«
Po Lorino je to prekrasna novica. Že leta se trudi izboljšati svojo tehniko, a ji to še ni uspelo ob obeh otrocih, hišnih obnovah in tako dalje in tako naprej. Ah, ti otroci. Strižejo z ušesi, ko se zgoraj z varuško sklanjajo nad kakšno družabno igro dve ali tri vile naprej. To ali pa rdečih lic poslušajo Nicole, ki jim skrivaj razlaga ›marksistični‹ pogled na Pravljice za lahko noč. ›Zatisniti očke in zapreti gobčke? Kaj hoče Gospod Čuk povedati s tem? Kdor pozna pravi odgovor, dobi zadnji kos čokoladne torte.‹
Narišem škilasto opico s tresočimi slušalkami na glavi. ›Disko, disko‹, napišem nad njo. Nisem zadovoljen. Vzamem radirko in opici narišem poteze našega predsednika vlade: vzvišen nos, udrta brada.
»Nehaj risati, oči! Tako je v redu.«
Hči mi poskuša papir izvleči izpod roke.
»Še malo.« Njegove majcene, svetleče se oči, lasje, ki se zdijo prilepljeni na lobanjo ...
»To ni nobena opica! Ni mi več všeč.«
»Nehaj mučiti ubogega otroka, Georges.«
Pod risbo z velikimi črkami napišem ›vladni nihil‹. Ena za časopisno tribuno. Šlipšlap. Moja hči oddrobi stran.
»Si zdaj zadovoljen?« Katrienin glas je mil. Sonce že dve uri sije neprekinjeno in steklenica pastisa je napol prazna.
Marguerite vpraša, koga sem narisal. Ne razume.
»Daj, no, saj je vendar očitno ...« Nejeverna Katrien ji razloži, malce razdražena, da njenega nesramnega soproga nekdo ne razume.
»Ah,« zamahne Marguerite, »temu že leta ne sledim. Sama se doma počutim tukaj.«
Njen ›tukaj‹ nas vse spremeni v ljudi s skrajnega severa. Pa naj Lore še tako steguje svoj vrat, da bi ujela zadnje sončne žarke, preden na vrt pade senca.
Zaslišimo oslovsko riganje.