Opis

Norveški pisatelj Karl Ove Knausgard (1968) je leta 2009 objavil prve tri dele za današnje razmere popolnoma nepredstavljivega knjižnega »projekta«, v katerem je povsem brez zadržkov in do najbanalnejših podrobnosti povzel svoj dotedanji »boj« – življenje, ki ga je izkusil in (pre)živel. Leta 2010 sta sledila naslednja dva in leta 2011 še zaključni, najobsežnejši šesti del – skupaj kar 3600 strani!

Knjige so že z zloglasnim naslovom vzbudile pozornost, še bolj nezaslišano pa se zdi dejstvo, da je Knausgardovo radikalno soočenje z intimo dobesedno zasvojilo najprej norveško in kmalu zatem še globalno publiko.

Boleče odkrito, provokativno, a tudi inteligentno, strastno in življenja polno pisanje!

»Zabava me, da je predstavnik enega izmed najbolj nezgovornih, spoštljivih in zadržanih evropskih narodov, premočenega od luteranstva, napisal najbolj zgovorno, nespoštljivo in neinhibirano delo, kar jih pomni literarna zgodovina.« - Ana Schnabl, Airbeletrina

»Rekel bi, da je knjiga genialna, če bi ta beseda še kaj pomenila. Jebena knjiga.«  - Miljenko Jergović

***

Mediji o knjigi

»Prvi del knjižne serije Moj boj je eden najbolj pričakovanih leposlovnih prevodov letošnjega leta, saj je norveški pisec kriminalk Jo Nesbo (1960) pred nekaj leti v Karlu Oveju Knausgardu (1968) dobil konkurenco na področju naslova za najbolj razvpitega norveškega avtorja. Knausgardov veleknjižni projekt Moj boj na več kot 3500 straneh v šestih knjigah, ki so izšle v letih od 2009 do 2011, se je iz domače dežele, kjer so se knjige iz serije prodale v pol milijona izvodih, zadnja leta začel valiti tudi drugod po svetu (v angleškem jeziku so za zdaj na voljo prvi štirje deli, peti je napovedan za pomlad 2016), končno pa je prišel tudi k nam. Kontroverza, ki se je ob izidu prve knjige začela širiti tako zaradi naslova, ki se je brez sramu spogledoval s Hitlerjevim istoimenskim nacionalsocialističnim manifestom (temu Knausgard posveti obsežen esej v šestem delu serije) kot tudi z zelo intimnimi razkritji znotraj svoje družine – predvsem portretom očeta, zaradi katerega ga je hotela tožiti njegova rodbina in preprečiti izid knjige –, najbrž skriva v svojem osrčju tako nelagodje kot navdušenje vase zaprtih Skandinavcev ob brezkompromisnem Knausgardovem razkrivanju določenih segmentov lastnega življenja.

V prvem delu je v ospredju smrt, ki ji Knausgard posveti že nekaj prvih uvodnih strani. Na njih hladnokrvno analizira, kaj se dogaja s človeškim telesom po smrti, še natančneje smrti njegovega očeta. Do nje pa nas pripelje po nekaj časovnih ovinkih. V njih se nam najprej predstavi s svoje današnje perspektive, ko drugič poročen ter s tremi otroki skuša kot pisatelj preživeti in zaživeti v Stockholmu. Tja je prispel, potem ko je nenadno odšel iz norveškega Bergna. Nato pa nas popelje nazaj v svoje otroštvo, od koder nas prek skrivnostnega človeškega obraza, ki ga je videl v morju med televizijskimi poročili o potapljanju norveške ribiške ladje, popelje v svoja formativna leta odraščanja, ko se je skušal znebiti nedolžnosti in tudi ob pomoči glasbe kar se da odločno odrasti. Ključen pa je osrednji drugi del knjige, v katerem skupaj z bratom Yngvejem prideta pokopat očeta, ki je umrl pri njuni babici, kjer je živel v zadnjih nekaj let. Smrdeči kaos umazanih oblačil, ostankov hrane in podobnega, kar vse je oče pustil za seboj na kraju, kjer je preživel zadnje obdobje svojega življenja, Karla Oveja prisili, da med pripravami na pogreb in pospravljanjem za njim opravi tako povzetek svojega odnosa z očetom z vračanjem v svojo preteklost kot tudi obračun s svojim dotedanjim življenjem.

Moj boj v izvrstnem prevodu Darka Čudna se tako bere kot intenzivno in umetelno napisan ter strukturiran osebni dnevnik, v katerem avtor ne izpušča neprijetnih življenjskih podrobnosti, pri tem pa se na eni strani naslanja na tradicijo Norvežana Larsa Saabyeja Christensena in njegovih Beatlov (ki so v slovenščini izšli lani), na drugi pa se kiti z novodobno avtobiografsko izpovedno iskrenostjo, ki smo je bili letos v kontekstu odnosa oče-sin deležni že v spominih Pascala Brucknerja Pridni sinko. Boleča odkritosrčnost, ki ne popusti do zadnje strani!« - Samo Rugelj; Bukla 116-117

»Ženske lahko med branjem Mojega boja ugotovimo, da tudi moškim v življenju ni z rožicami postlano, da se mnogokrat spopadajo z nemočjo, nesamozavestjo, narcisoidnostjo in podobno, da življenje do njih ni nič bolj prizanesljivo kot do žensk.« - Smilja Štravs, Manager