Opis

Kot pravi avtor knjige Moj boj, velikih premikov v človeški zgodovini nikoli ni povzročala pisana beseda, ampak vedno le goreči zagovorniki nekega nauka ali gibanja. Njegovo misel potrjujejo zgodovinska dejstva. Voditelji so vedno le z govorjeno besedo za svoje zamisli pridobivali ljudske mase.

Gre za dve knjigi, združeni v eno. V prvi knjigi Spomini se avtor ukvarja s spomini na svoje otroštvo in mladostna leta, precej prostora pa posveti prvi svetovni vojni in obdobju po njej.

V drugi knjigi Nacionalsocialistično gibanje podrobneje opisuje nastanek nacionalsocialističnega gibanja ter njegova razmišljanja o državi in družbi, o potencialnih zavezništvih za bodoča nemška osvajanja.

Iz knjige:

Prvega aprila 1924 sem moral v skladu z izrečeno sodbo munchenskega Ljudskega sodišča začeti prestajati zaporno kazen v kraju Landsberg am Lech. S tem se mi je po več letih neprekinjenega dela ponudila priložnost, da se lotim dela, h kateremu so me spodbujali številni somišljeniki in o katerem sem bil sam prepričan, da bo pomembno za naše politično gibanje. Zato sem se odločil, da v dveh zvezkih pojasnim ne zgolj cilje našega gibanja, ampak tudi pregled njegovega razvoja. Iz tega se bo mogoče naučiti več kot iz vsake povsem doktrinarne razprave.

Pri tem sem imel tudi priložnost, da sem popisal predstavitev svojega lastnega razvoja, kolikor je to potrebno za razumevanje tako prvega kot drugega zvezka in za razbijanje nenehnega črnega opisovanja moje osebnosti, ki se je pojavljalo v judovskem tisku. S tem delom ne nagovarjamo ljudi, kijimje naše gibanje tuje, ampak tiste, ki se srčno zavzemajo zanj in ki stremijo k iskrenemu razumevanju le-tega. Vem, da ljudi težje pridobivamo na svojo stran s pisano besedo, kot pa z govorjeno. Vem, da se vsako veliko gibanje na tej Zemlji za svojo rast lahko zahvali velikim govorcem, in ne velikim piscem. Kljub temu je treba za enakomerno in enovito zastopanost nekega nauka položiti temelje, ki bodo večni. Pričujoča zvezka naj bosta temeljna kamna, ki ju prilagam skupnim vrednotam. Zapor v kraju Landsberg am Lech Pisec ...

Prevajalčeve kritične misli

30. januarja 1933 je Adolf Hitler postal nemški kancler. Še istega leta je že bilo zgrajeno prvo nacistično koncentracijsko taborišče v kraju Dachau. V obdobju med 1933 in 1945 je v Evropi zraslo še več kot 42.000 podobnih uničevalnih taborišč! V njih je po ocenah zgodovinarjev življenje izgubilo okoli 20 milijonov ljudi vseh starosti in obeh spolov, od tega približno:

• 6,6 milijona Judov,
• 12,5 milijona pripadnikov slovanskih ljudstev,
• stotine tisoče Romov, Sintov, homoseksualcev, Hitlerjevih političnih nasprotnikov, duševno in telesno prizadetih ter drugih ljudi, ki jih je nacizem uvrščal med »manjvredne«.

Ob teh številkah mora normalnega človeka spreleteti srh. Nesrečnike, ki so jih kot živino privedli v te ustanove, je nad vhodom pričakal napis »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja). Kakšen cinizem! V »delovnih taboriščih« pogubljeni ljudje so bili zgolj del civilnih in vojaških žrtev kriminalnega nacističnega režima po prihodu Hitlerja na oblast. Hitler je takoj po prevzemu oblasti tudi začel priprave za naslednjo veliko vojno, Nemčija se je začela nebrzdano oboroževati.

Druga svetovna vojna je v celoti zahtevala okoli 55 milijonov (30 milijonov civilistov in 25 milijonov vojakov) človeških življenj, da o stotinah milijonov pohabljenih in sicer trpečih ljudi niti ne govorimo. Uničena so bila številna mesta, vasi, infrastrukturni in industrijski objekti v Evropi, Aziji in Afriki Nemčija je bila po porazu v prvi svetovni vojni uničena, ponižana in razžaljena. Hitler kot karizmatičen govornik in vodja je znal še kako spretno izkoristiti nakopičena negativna čustva med nemškim prebivalstvom in za svoje gibanje pridobiti široke ljudske množice. In te množice so mu pozneje tudi slepo sledile v vojaško avanturo brez primere in s katastrofalnimi posledicami..

Posledice Hitlerjeve nacistične ideologije, predstavljene v njegovi knjigi, so bile zares katastrofalne. Naj mimogrede omenim, da bi se vse sku6 paj lahko končalo še veliko huje, če... Si lahko predstavljate, da bi Nemčija v oboroževalni tekmi z izdelavo lastne atomske bombe prehitela ZDA? Ali bi imelo nemško nacistično vodstvo kakršnekoli zadržke, da take bombe ne bi uporabilo na bojnem polju ali še raje za bombardiranje oziroma uničenje velikih mest, na primer Londona? Kakorkoli že, lahko smo hvaležni angleškim obveščevalcem in norveškim komandosom, da so s svojimi uspešnimi operacijami preprečili nacističnemu režimu izdelavo tega strašnega orožja za množično uničevanje.

Hitlerja in njegov Reich lahko nedvomno štejemo za glavnega krivca za izbruh druge svetovne vojne, toda na žalost ne za edinega. Njegove zamisli so padle na plodna tla pri številnih privržencih po vsem svetu, tako da si je za uresničevanje svojih ciljev pridobil kar nekaj držav zaveznic. Vsekakor pa drži, da si je Hitler med razočaranim nemškim ljudstvom zagotovil najširšo podporo in le redki posamezniki so mu upali ugovarjati – pa še ti so povečini kmalu končali v kakšnem od koncentracijskih taborišč.

Neomajna podpora fanatično odločnega nemškega ljudstva, vzorna organizacija na vseh področjih življenja, vrhunska vojaška tehnika Nemčije, vse to je povzročilo katastrofo brez primere v sodobnejši zgodovini človeštva. Kako in zakaj so pri morebitnem preprečenju tega zla zatajile države, ki so bile nato združene v zavezniških silah, kakšni so bili njihovi interesi, prikriti in delno razkriti, pa na tem mestu ne bom analiziral.

Desetletja dolgo se je smatralo, da gre za nevarno knjigo, ker naj bi lahko znova obudila širjenje nacizma, če bi bila dostopna v prosti prodaji. Hitler sam je vpliv pisane in govorjene besede na ljudske množice večkrat omenil v svoji knjigi, med drugim že kar v uvodnih besedah:

»Vem, da ljudi težje pridobivamo na svojo stran s pisano besedo, kot pa z govorjeno. Vem, da se vsako veliko gibanje na tej Zemlji za svojo rast lahko zahvali velikim govorcem, in ne velikim piscem.«

Ste se kdaj vprašali, zakaj so nemške in še posebej bavarske oblasti onemogočale objavo Hitlerjeve knjige več kot 70 let, vse do izteka avtorskih pravic? Smatram, da katera koli knjiga sama po sebi ne more biti nevarna. Sprevržene zamisli v knjigi pa vsekakor lahko postanejo nevarne, če se za 7 njihovo razširjanje pojavijo primerne družbene razmere in sposobni agitatorji, govorniki tipa Hitler, Mussolini, Lenin, itd. Zgodovinska dejstva so prepričljiva in kažejo, da so se vsi veliki prevrati in revolucije v človeški zgodovini zgodili zaradi širjenja določenih zamisli po zaslugi voditeljev, ki so bili tudi vrhunski govorniki, agitatorji, ki so z gorečimi govori in svojo karizmatičnostjo znali za svoje ideje pritegniti človeške množice.

Prepričan sem, da so se tega zavedale tudi bavarske in nasploh nemške oblasti, a so kljub temu preprečevale objavo knjige, kjerkoli je to bilo mogoče. V zvezi s tem je zanimivo stališče švedskega odvetnika, ki je pred sodiščem na Švedskem branil švedskega založnika, ki je objavil prevod knjige »Mein Kampf«. Ta odvetnik je med predavanjem študentom in študentkam na Oxfordu dejal, da je po njegovem prepričanju edini razlog, da nemške oblasti tako dosledno onemogočajo objavo knjige po vsem svetu, občutek sramu pred svetom. Hitler je namreč svojo politično kariero začel prav v Múnchnu, glavnem mestu Bavarske. V pivnicah je začel predavati in pridobivati prve privržence za svoje sprevržene ideje, prebivalstvo Bavarske je bilo prvo, ki ga je začelo množično podpirati, tam je nastalo njegovo gibanje, stranka NSDAP, enote SA, itd. To res ni nekaj, s čimer bi se človek lahko ponašal… Mimogrede: švedsko vrhovno sodišče je zavrnilo nemške zahteve in dovolilo tiskanje in prodajo švedskega prevoda Hitlerjeve knjige pred več kot dvajsetimi leti.

Knjiga »Mein Kampf« je sicer v resnici prepolna sovraštva in prezira – ter ljubezni in občudovanja. Na eni strani jo preveva sovraštvo do Judov, Francozov, slovanskih ljudstev, parlamentarizma, marksizma, boljševizma ter po nacistični presoji vseh manj vrednih ljudi. Po drugi strani pa Hitler izraža brezmejno ljubezen in občudovanje do nemškega ljudstva, na splošno do večvrednih (zopet po nacistični razvrstitvi) arijskih ljudstev. Če presojamo Hitlerjevo ljubezen do lastnega ljudstva po njegovih poznejših brezobzirnih dejanjih, moramo ugotoviti, da je šlo zgolj za navidezno ljubezen, za pretvarjanje. Čustva ljudi je znal izrabiti za svoje nizkotne cilje. Iz sovraštva smo ljudje resnično sposobni razno-raznih sprevrženih dejanj, iz prave ljubezni kot jo pojmuje človeštvo, pa ni mogoče lastnega ljudstva popeljati v pogubo.

Imel sem srečo, da sem se rodil po vojni. Toda še vedno me strese, ko se spomnim na primer na žrtve zločina, ki so ga zagrešile nemške okupacijske oblasti 12. februarja 1945 pri Frankolovem. Sto talcev so obesili na obcestna drevesa kot povračilo, kot maščevanje za enega nacističnega uradnika, ubitega v partizanski zasedi deset dni prej. Med premnogimi zločini, ki jih je zagrešil nacistični režim, je bil ta še ena od posledic arijske večvrednosti, ki jo Hitler propagira v svoji knjigi.

Ko se govori o nevarnosti, ki naj bi jo ta knjiga predstavljala, naj poudarim, da je nevednost o preteklih dogodkih, še posebej ko gre za tako usodne stvari kot so vojne, lahko mnogo bolj nevarna kot pa poznavanje dejanskih vzrokov in posledic v določenem obdobju. Zato se mi zdi onemogočanje objavljanja, ki so ga dosledno izvajale nemške oblasti po drugi svetovni vojni, povsem nepotrebno in celo škodljivo.

Z vstopom v leto 2016 so ugasnile avtorske pravice za delo »Mein Kampf«. Knjiga je vsekakor zanimivo branje, čeprav občasno rahlo dolgovezno. Splošno poznavanje zgodovine lahko pomaga pri branju, ni pa nujno potrebno. Ob pozornem branju boste zagotovo opazili kar nekaj vznemirljivih vzporednic s sodobnimi družbenimi tokovi. Upam, da se boste ob tem tudi malce zamislili.

Ko gre za nacizem z njegovimi strahotnimi posledicami, mnogi intelektualci, politiki in druge javne osebnosti iz preteklosti in sedanjosti svoja zgovorna stališča zberejo v enem samem stavku: Naj se nikoli ne ponovi! Prepričan sem, da enako razmišlja velikanska večina ljudi po vsem svetu: Naj se nikoli ne ponovi!