Opis

Zavedal sem se, da so to vse posnetki, ki jih bodo nekoč z začudenjem opazovali naši otroci in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, čisto urejena, na fotografiji uravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani blaznosti in kravalu naših resničnih življenj, naših resničnih noči, njihovega pekla in nesmiselne moraste ceste.

Tako je Jack Kerouac med 2. in 22. aprilom 1951 napisal »125.000 [besed] pravega romana … Zgodba govori o tebi in meni na poti.« Vse skupaj je napisal na papirni trak, dolg 120 čevljev (36,5 metra), »samo zvil sem ga skozi pisalni stroj in dejansko brez odstavkov … zvil sem ga na pod in podoben je cesti,« kakor je pozneje napisal prijatelju v San Francisco.

Naj se je imel še tako odlično in naj je bil ustvarjalni izbruh še tako silovit (povprečno je na dan napisal 6000 besed, prvi dan osupljivih 12.000 in zadnji celo 15.000), delo še zdaleč ni bilo končano. Minilo je več kot šest let, preden je roman Na cesti tudi v resnici izšel in nihče, ki je imel delo možnost izdati, ni nikoli prebral rokopisnega zvitka. Kerouac je začel roman nemudoma popravljati.



Kaj je bilo za založnike najbolj sporno? Prav gotovo so bili to za tedanji čas sorazmerno svobodni opisi spolnosti, namigi na homoseksualnost in uživanje drog, pa tudi vsesplošna »nemoralnost«. Za založnike je s pravnega stališča težavo predstavljal tudi avtobiografski značaj romana, v katerem nastopa množica bolj ali manj prepoznavnih likov. Prav zato ne preseneča, da so bila imena nastopajočih ena prvih pomembnih Kerouacovih sprememb, kot to velja tudi za nekaj preveč odkritosrčnih navedb, povezanih s prijatelji, ki jih je sam prečrtal.

Kaj je torej tako privlačnega v romanu, ki je nastal pred več kot petdesetimi leti, da je še danes vreden pozornosti, da ga v newyorških knjigarnah še zmeraj največkrat dobiš pri blagajni, ker je poleg biblije najpogosteje kradena knjiga in da je navdušil ne le bralce svoje generacije, ampak tudi številne generacije po njej; da je navdihoval pisatelje, kot so Thomas, Pynchon, Hunter S. Thomas, Tim Robbins, Richard Brautigan in Haruki Murakami; da je pravzaprav še bolj odločilno vplival na glasbenike, kot so, če naštejem samo najbolj znane, Bob Dylan, Jim Morrison in Tom Waits, in pustil neizbrisljivo sled v celotni popularni glasbi; da so ga za vzor jemali fotografi, kot je sloviti Robert Frank, in s fotoaparatom v roki romali po ameriških poteh, ki jih je odprl; da je navdahnil filme Goli v sedlu, Pariz, Teksas in Thelma in Louise; naslednje leto bo Salles naposled posnel tudi film Na cesti. Bralca po eni strani navduši zgodba o velikem prijateljstvu in odkrivanju, toda za tistega zunaj Amerike je morda še pomembnejša brezmejna svoboda, ki jo izraža knjiga. Ne samo svoboda posameznika, ki lahko po mili volji potuje po deželi, ta pa je tako neznanska, da traja pot od enega konca do drugega dneve in dneve, ampak tudi svoboda države, celine, brezmejne možnosti, ki jih ponuja in odpira. Cela knjiga je eno samo dolgo ljubezensko pismo deželi, čista poezija, ki pogosto dobesedno kipi čez robove in z gostobesedno lepoto opija, deško navdušenje nad prostorom, ki ga je še treba spoznati in osvojiti. V tem smislu se roman uvršča na častno mesto med značilno ameriška literarna dela s popotno oziroma »cestno« tematiko, ki jih začenja Pesem odprte ceste Walta Whitmana in zaenkrat končuje pusto Cesta (2006) Cormaca McCarthyja, v kateri pa sta nekdanje navdušenje in željo po spoznavanju in osvajanju že nadomestila skoraj popolna apatičnost, ki je pač del današnje ameriške stvarnosti.
(iz spremne besede Jureta Potokarja)