Opis

Onkraj ekonomije in ekologije. Radikalna razmišljanja

Illich je radikalen, ker prodre v srčiko stvari in pod vprašaj postavi same premise sodobnega življenja. V pričujočih esejih se loti tem, kot so vojna proti samooskrbi, delo v senci, energija in pravičnost ter družbena konstrukcija energije, zagovarjajoč politiko, ki bi znala zamejiti podivjan razvoj tehnologije. Meni, da bi morali braniti, kar je še ostalo od samoodločanja ljudi in za merilo družbenega napredka postaviti širjenje svobode, ne pa razbohotenje storitev. Pravičnost ne bo prišla z nadaljnjo gospodarsko rastjo, saj neplačano delo v senci, v katero je človek prisiljen zaradi pospeševanja gospodarske rasti, postaja glavni vzvod za diskriminiranje večine ljudi v industrijski družbi.

Illich preučuje protislovje med nereguliranim tehnološkim napredkom in družbeno (ne)enakostjo v povezavi z rabo energije, še zlasti pa s transportom. Če je pred energetsko krizo veljalo, da je povečanje porabe energije na prebivalca takorekoč sinonim za družbeni napredek, lahko zdaj vidimo, da nad kritično hitrostjo nihče ne more prihraniti časa, ne da bi s tem koga drugega prisilil, da ga izgubi. Kdor zahteva sedež v hitrejšem vozilu, dejansko misli, da je njegov čas vreden več kot čas potnika v počasnejšem vozilu. Nenadzorovano pospeševanje večino ljudi hromi, pa naj gre za vsiljevanje hitrega tempa, zaradi katerega imajo vsi manj časa zase, ali za prometne zastoje in onesnaženost zraka, ki prizadene zlasti pešce in kolesarje, zapovrhu pa dramatično spreminja konfiguracijo družbenega prostora.

Illichevega razmišljanja ni mogoče filtrirati skozi politične kategorije levo/desno ali progresivno/konservativno, saj je mislec, ki s kritičnim pogledom ošvrkne tako tržno gospodarstvo kot socialno državo. Ti eseji vas bodo izzvali, obenem pa osvetlili čudesa našega časa, njegove nevarnosti, pretnje in spremljajoče iluzije.

Reke severno od prihodnosti. Zapuščina Ivana Ilicha

V knjigi, ki je plod serije daljših radijskih intervjujev Davida Cayleyja z Ivanom Illichem, nas Illich ne nagovarja kot teolog, marveč kot vernik in zgodovinar. Meni, da modernost ni niti izpolnitev niti antiteza krščanstva, zato sodobne zahodne družbe niso postkrščanske. Njihov težko doumljivi značaj, ki ga določa značilni poskus manipuliranja z drugimi za lastno odrešitev, je smiseln le, če ga prepoznamo kot mutacijo krščanstva, kot njegovo sprevračanje in izdajstvo. In implikacije tega vplivajo tudi na življenje sodobnih nekristjanov.

Če je v industrijski dobi tehnologija še veljala za nekaj, kar se oblikuje in razporeja v skladu s človekovimi nameni, je zaščitni znak življenja v dobi sistemov raztelešenje, izguba vseljenega in osebno doživetega telesa. Ljudem pride v navado, da se odcepijo od svoje žive, utelešene izkušnje, s čimer postanejo disciplinirani, racionalni in ravnodušni subjekti. Ko se samoidentificirajo z abstraktnimi statističnimi projekcijami, izničijo svojo čutno naravo in se odrečejo svoji intimni edinstvenosti. Posledica tega je neobčutljivost do sebe in drugih. Zaradi instrumentalnosti si ljudje le še stežka predstavljajo dejanja, ki so dobra in lepa, v sebi pa ne skrivajo neke namenskosti. Eden od vidikov modernosti je izguba velikodušnosti, ko nekdo nekaj stori, ne da bi za to zahteval nadomestilo, recimo denar. Tudi Cerkev je postala socialna korporacija, družbena mašinerija, ki je zmožna producirati usmiljenje na zahtevo. Illich kritizira Cerkev in njeno nasledstvo – institucije, ki so privzele vlogo nadomestnih cerkva – zaradi njihove nezmožnosti, da bi prepoznale kljucčno razliko med dobrodelnostjo in njenimi institucionalnimi ponaredki.

Ta dragocena knjiga nam prinaša nešteto opominov glede naše človeškosti, ne glede na to, katera metafizična perspektiva nam je najbolj ljuba.