Opis

Novinar John Thigpen se med poročanjem iz Jezikovnega laboratorija za človeku podobne opice med dvosmernim pogovorom z bonobi zazre v opičje oči in nekaj v njem se premakne. Izkušnja z inteligentnimi bitji druge vrste ga zaznamuje, in ko po vrnitvi domov izve, da je bil laboratorij tarča terorističnega napada, v katerem je bila ranjena simpatična svetlolasa znanstvenica, opice pa so se zatekle na bližnja drevesa, se začne napeta drama.
Roman je napisan v hitrem tempu, zelo aktualno umeščen v zahodno potrošniško družbo, obsedeno z videzom, hrano, resničnostnimi šovi in senzacionalnimi novicami ter zaznamovano z negotovostjo glede zaposlitve.
Tudi liki so izrisani v hitrem »potrošniškem« slogu, čeprav živo, največji junaki pripovedi pa so opice vrste bonobo (Pan paniscus), bistroumne, radovedne, prijazne, ljubeče in navihane.
Avtorica je že v svojih prejšnjih delih, vključno z uspešnico Voda za slone, dokazala, da ji največji pisateljski navdih zagotavljajo prav živali, ki pod njenim pronicljivim peresom dobijo čvrste značaje in pogosto celo »preglasijo« človeške protagoniste.

ODLOMEK:

Bonzi je čepela v temnem kotu, Lola pa se je oklepala njenih prsi. Prva je zaslišala zvončkljanje ključev in zavreščala opozorilo preostali družini: moški so se vrnili.
Fluorescentne luči so trzajoče zamežikale in končno brenče oživele.
V kletki nasproti Bonzi in Lole je Sam zavreščal »Uaaa!« in stekel ob robovih svoje celice. Ustavil se je in pokazal HUDOBEN OBISKOVALEC! HUDOBEN OBISKOVALEC!, potem pa skočil na prednjo stran svoje tesne kovinske kletke in jo začel divje stresati z nogami in rokami. Ko je odskočil nazaj, mu je desni palec krvavel. Ne meneč se za rano je čepel v sprednjem delu kletke, z dlako pokonci in nagnjeno glavo, v popolni pripravljenosti. Drugi bonobi so sede čakali in pozorno opazovali.
Zaslišali so se človeški koraki, trdi podplati so udarjali ob tla in odmevali po betonskem hodniku. Ko so se približali, je Bonzijino telo preplavila panika. Ni jih mogla videti, dokler niso bili tik pred njenim prostorom.
Jelani, Sam in Makena so bili v kletkah nasproti Bonzi, torej jih je lahko videla in oni so lahko videli njo, niso pa mogli videti drug drugega, ker so bili med njimi betonski zidovi. Nihče ni videl Mbonga, a so vedeli, da je tam. Bil je edini član družine zunaj vidnega polja preostalih in v njegovem oglašanju se je jasno zrcalila napetost zaradi tega položaja.
Topotanje je postajalo glasnejše, dokler se ljudje niso pojavili pred njihovimi očmi. Tokrat sta bila dva moška. Bonzi je enega prepoznala – prinašalca hrane, ki je prihajal dvakrat dnevno in skozi reže v kletkah porival pladnje neokusnih briketov in s cevjo polnil njihove posode z vodo. Opicam nikoli ni pogledal v oči. Nikoli ni govoril z njimi, se je pa z globokim, jeznim glasom pogovarjal z nekim nevidnim drugim.
Drugi moški je bil nov. Imel je svetle lase, sive oči in skrivljen nasmeh brez radosti. »Šimpanzom so podobni,« je rekel.
»Saj si jih ti hotel!« je krohotaje rekel prinašalec hrane.
Tujec ga je prevrtal s pogledom.
»Hotel sem reči,« je rekel prinašalec hrane in povesil pogled, »da bi šimpanze lahko dobili dosti ceneje.«
Alfa samec, ki je potrdil svojo prevlado, je stal z rokami v bokih in naredil nekaj, česar Bonzi ni mogla: z očmi je šel od enega do drugega člana njene družine in jih premerjal.
»A jedo in te stvari?« je rekel.
»Videti je, da jedo.«
HRUŠKE, je pokazala Bonzi. DOBRE HRUŠKE. PRINESI HRUŠKE.
»Ker hočem, da so zdravi. Ne smejo dajati videza, kot da jih zanemarjamo.« Alfa samec je počepnil pred Bonzijino kletko in ji pogledal naravnost v oči. »Katera je to? Je to vodja tropa?«
JAZ BONZI, BONZI JAZ, je kazala. DAJ MI HRUŠKE. JAJCA. DOBRA JAJCA. SAM RANJEN.
»Kaj pri hudiču pa je to? Kakšen opičji vudu? Kar koža se mi ježi,« je rekel prinašalec hrane in pogledal proč.
Bonzi je zdržala pogled alfa samca in dvignila levo roko v pest, s katero se je frcnila po ušesu. Potem je pred prsmi staknila iztegnjena kazalca.
»Utihni, Ray. Nekaj nama hoče povedati.«
SAM RANJEN, je ponovila Bonzi s še večjo nujo. SAM RANJEN. POTREBUJE DOBRE HRUŠKE.
»Kaj za vraga počne?« je rekel podrejeni.
Alfa je še naprej opazoval Bonzi, ki je s čedalje vztrajnejšimi gibi ponavljala svoje izjave. »Nekaj nama govori.«
»Kaj?«
»Ne vem.«
BONZI VEN KLJUČ DAJ MI POHITI.
Podrejeni je dvignil glas. »To mi ni všeč. Ni prav. So te živali sploh naravne? Da niso gensko spremenjene ali kaj takega? In poleg tega naj bi ves čas seksale. Pa niso še niti enkrat, odkar so tukaj.«
»Če pa so v ločenih kletkah, kreten!«
Moški se je prestopil z noge na nogo in z nelagodjem pogledoval gor in dol po hodniku.
»Samo počakaj,« je rekel alfa. »To bo revolucija.« Sklonil se je bližje h kletki. »Si ti moja ljubica?« je zašepetal.
Bonzi, ki je NE izrazila tako, da se sploh ni odzvala, je ostala čisto pri miru.
»Moja ljubica si, aneda?« je ponovil. Njegov glas je bil sik smrdeče sape med zobmi.
Bonzi je ostala nepremična.
»Kmalu vas bom preselil.«
Vstal je in nagovoril drugega. »Pridi, greva.«
Na poti mimo Samove kletke je z odprto dlanjo dvakrat udaril po rešetki. Zvok je odmeval skozi betonski hodnik, Sam pa se je stisnil v kot.