Opis

Roman Pa prišla bo, pomlad ni klasična biografska zgodba o Ani Dimnik, o ženski, ki so jo že za časa njenega življenja (1852 – 1921) poimenovali Slovenska mati. Čeprav je Ana Dimnik osrednji lik romana, pa se skozi njeno življenjsko zgodbo dobesedno sprehodijo tudi bolj ali manj znane osebnosti takratnega časa, pa tudi povsem navadni ljudje z eksistenčnega roba. Kljub vsemu pa je poudarek romana na vsej Anini izjemno bogati zapuščini.

Že podatek, da se je njenega pogreba udeležilo med deset in petnajst tisoč ljudi z vseh koncev takratnih slovenskih dežel in celo iz zamejstva ter tujine, priča o njeni priljubljenosti, obenem pa tudi o velikem spoštovanju njenega dela.

Najpomembnejše, po čemer so jo poznali in spoštovali prav vsi, sta bili njena dobrota in velikodušnost. Ana Dimnik je bila zares znana po tem, da je pomagala domala vsem, ki so bili v stiski. Ne glede na stan, na politično, versko ali drugo pripadnost. Na njenem domu in v njeni gostilni “Pri Dimnik” so bila vrata vedno odprta revežem, beračem ali družinam na robu preživetja. “Ne bom obubožala, če dam siromaku kos kruha!” je večkrat dejala. Pomagala je tudi družinam in ženam rudarjev, največkrat z nasveti, nemalokrat pa tudi gmotno.

Drugo poslanstvo Ane Dimnik, ki ji ga je še kot dekletu vcepil trboveljski župnik Hašnik, pa so bile knjige in ljubezen do maternega jezika. Kot velika ljubiteljica knjig in branja se je kmalu vključila v delo Ciril–Metodovega društva in postala zaupnica za zasavske kraje. Danes se sliši smešno, a v njenih časih branje in pisanje v slovenskem jeziku nista bila tako samoumevna, še v šolah ne, in tako je Ana z drugimi narodnozavednimi iz krožka CMD skrbela za abecednike in otroške knjige, ki so jih brezplačno delili šolam in revnim knapovskim družinam. Ob tem je spoznala in navezala zelo tesne stike s Franjo Tavčar, soprogo pisatelja Ivana Tavčarja, ki jo je kasneje pridobila tudi za sodelovanje v enem od prvih ženskih gibanj, v Splošnem slovenskem ženskem društvu. Vse to jo je nazadnje pripeljalo tudi do sicer neformalnega sodelovanja v politiki, pa čeprav takrat ženske niso imele niti volilne pravice. Preko ljubezni do knjig je Ana Dimnik spoznavala ne le literaturo in ljubiteljske bralke in bralce, pač pa tudi pomembne literate tistega časa. Ko je njen sin Ivan študiral na Dunaju, je Ana Dimnik, kot bi bila mati vsem in ne le Ivanu, na različne načine pomagala takratnim študentom, sostanovalcem svojega sina – Ivanu Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku in kiparju Francu Bernekerju. Z njimi in z mnogimi drugimi je ohranjala tesne stike vse do svoje prerane smrti.

Tretje poslanstvo Ane Dimnik, mogoče še najmanj poznano, zato pa nič manj pomembno, pa je bilo njeno narodnozavedno in buditeljsko delo. Njen odpor do vsega nemškega in avstrijskega, kar je v takratni Avstro– Ogrski močno prevladovalo po vseh slovenskih deželah - v njeni gostilni je bilo za časa njenega življenja strogo prepovedano govoriti nemško - je bil širše znan, zato si je, ko je šla  1910. leta  v Beograd na kronanje kralja Petra I., nakopala tudi dokajšnje težave z oblastmi. Čeprav je vsaj zadnje leto pred smrtjo izražala negodovanje nad načinom vladanja takrat še regenta Aleksandra Karadžordževića, ki je težil k centralizmu in s tem slabil slovenski vpliv, pa je bila dolga leta prepričana zagovornica ustanovitve državne tvorbe, v kateri bi se združili bratje po krvi, jeziku in kulturi, kar se je ob koncu I. svetovne  vojne z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev tudi zgodilo. Ob njeni smrti sta tako kralj Peter I. kot regent Aleksander na poslednjo pot Ane Dimnik poslala svoji delegaciji, ki pa ju v več tisočglavi množici sploh ni bilo opaziti. O njeni smrti in o strašanski izgubi za slovenski narod takrat niso pisali samo slovenski časopisi, pač pa tudi nemški, kar kaže na to, da je bila spoštovana in cenjena tudi pri  tistih, ki jim je bila večkrat hud trn v peti.