Opis

V strahu za svojo deviškost in prekleta z življenjem, polnim trpljenja, je Heather Simmons zakrivila nezaslišano in drzno dejanje. Sedaj mora pobegniti – in poišče si zatočišče v objemu možatega in nevarnega tujca.

Kapitan Brandon Birmingham je energičen pustolovec, poročen z morjem. Kljub tveganju prezira za svoje nevarno dejanje ugrabi lepo ubežnico iz temačnega in umazanega londonskega pristanišča. Ker je usoda tako nepričakovano pripeljala lepo Heather v Brandonove roke, je ni sile, ki bi ga prisilila, da bi se odpovedal sladki nagradi. Samo ona lahko v njegovem srcu prebudi nežnost; Brandon pa si priseže, da bo njegova – da jo bo ljubil, varoval, hrepenel po njej in jo ponesel do neskončnih sfer čutnega poželenja.


Pogled v knjigo:

23. junij 1799

Nekje na tem svetu je čas nedvomno brzel na napetih in razprtih krilih, a tu, na angleškem podeželju, je korakal boleče počasi in nerodno, kot da z žuljavimi nogami težavno šepa po kolovozu, ki se razteza čez dolgo barje. Vroč in zadušljiv zrak je bil negiben. Prah je še vedno visel nad cesto in spominjal na pozibavajoč se voz, ki je že pred nekaj urami peljal mimo. Pod vlažno kopreno, ki je ležala nad močvirjem, je žalostno samevala majhna kmetija. Koča s slamnato streho je stala med suhljatimi tisami in zdelo se je, kot da z odprtimi naoknicami in priprtimi vrati osuplo posluša neko opolzko šalo. V njeni bližini se je v precej slabem stanju skedenj sesedal na grobo stesanem ogrodju, za njim pa je rasla mršava pšenica, ki se je v močvirnati zemlji zaman domišljavo bojevala za vsak palec svoje rasti.

V hiši je Heather naveličano obračala krompir ob topem, obrabljenem nožu, ki je bolj praskal kot lupil. Dve leti je že živela v tej koči, dve tako nesrečni leti, da se je zdelo, da sta ji izbrisali iz spomina njeno življenje. Komaj si je še lahko priklicala v spomin srečne čase pred tistim zoprnim dnem, ko so jo pripeljali sem, in prijetne dneve, ki so se bogato razlivali v leta, ko je rasla iz dojenčka v mlado dekle, ko je bil njen oče Richard še živ in sta živela v udobju njegove hiše v Londonu. Takrat je nosila lepe obleke in imela vedno dovolj hrane. O, da, takrat je bilo lepo. Niti noči, ko jo je oče puščal samo s služabniki, se ji zdaj niso zdele tako strah vzbujajoče. Laže je tudi razumela njegovo neznosno bolečino in osamljenost, ki sta ga mučili za že davno umrlo ženo; ljubkim, prelepim irskim dekletom, v katero se je zaljubil, se z njo poročil in jo izgubil med porodom njunega edinega otroka.

Heather je lahko razumela celo očetovo potrebo po kockanju, okrutni igri, ki je njega oropala življenja, nje pa doma in varnosti ter jo pustila na milost in nemilost edinim sorodnikom; mevžastemu stricu in zadirčni teti.

Heather si je obrisala čelo in pomislila na teto Fanny, kako poležava v sosednji sobi, medtem ko se slamnjača ugreza do skoraj sploščenega stanja pod njeno preobilno postavo. S Fanny ni bilo lahko shajati. Vse jo je vznejevoljilo.

Ni imela prijateljic. Niti žive duše ni bilo na obisk. Nikogar ni marala. Menila je, da je bila Irka, s katero se je poročil njen svak, manjvredna zaradi njenega ljudstva, naroda, za katerega je bila prepričana, da se vedno vojskuje proti kroni, ker je pač v njegovi naravi, da se vojskuje, in zdaj je Heather prenašala izpade njenega hudobnega sovraštva.

Niti dan ni minil, da ji ne bi vrgla v obraz, da je napol tujka. Globoko pod predsodki pa se je zajedal še občutek, ki je Fanny sukal misli, dokler ni nazadnje skoraj verjela, da je hči taka kot mama – napol čarovnica. Morda bi temu lahko rekli nevoščljivost, saj Fanny Simmons, po pravici povedano, nikoli ni bila lepa, irski deklič Brenna pa je bila obdarjena z izjemno lepoto in očarljivostjo. Kadar je stopila v sobo, so se moški vedno ozirali za njo. Heather je podedovala mamino izjemno ljubkost in – prav žalostno – z njo vred še tetino sitnarjenje.

Igralnice so zahtevale plačilo za vse Richardove izgube za igralnimi mizami in pobrale vso materialno lastnino, kar je je imel, razen nekaj osebnih predmetov in oblačil.

Fanny je odhitela v London in zahtevala moževo dedno pravico. Pograbila je osirotelo nečakinjo in njeno borno dediščino, še preden bi se lahko kdo uprl. Pritoževala se je, ker Richard ni delil bogastva z njimi niti jim ga ni zapustil, potem pa vse prodala, razen ene same rožnate obleke, ki je ubogi Heather ni dovolila nositi, in pohlepno spravila denar v žep.

Heather je vzravnala boleči hrbet in zavzdihnila.

»Heather Simmons!«

Besede so zazvenele iz druge sobe in postelja je glasno zaškripala, ko je teta vstala z nje.

»Ti deklina lena, nehaj že sanjariti in se spravi k delu! Misliš, da se bo kar samo postorilo, medtem ko se ti vlečeš po hiši? Prisežem, človek bi mislil, da te je šola za ženske, na katero si hodila, naučila kaj bolj koristnega od branja in vseh tistih oholih misli, ki se ti podijo po glavi!«

Ogromna ženska je stopila čez prstena tla v sobo in Heather se je pripravila. Vedela je, kaj prihaja.

»Vidiš, kaj dobrega ti je prinesla ta šola – živiš na račun sorodnikov. Tvoj ata ni bil nič drugega kot bedak, ki je razmetaval denar, in na nikogar ni mislil, le nase, vse to pa samo zaradi tiste punčare, s katero se je poročil – tiste Irke.« Besede je pljuvala z očitnim gnusom, kot da se ne more spomniti ničesar slabšega. »Vsi smo ga svarili pred poroko z njo. Pa nas ni poslušal – moral je imeti Brenno.«

Heather je pobito dvignila pogled z žarka sončne svetlobe, ki se je zlival skozi odprta vrata na mogočen obris tetine postave. Ta prepir je slišala že tolikokrat, da ga je znala na pamet; ni ji mogel pokvariti spominov na očeta, ki so bili veliko prijetnejši.

»Bil je dober oče,« je preprosto rekla.

»To je stvar osebnega mnenja, gospodična,« je ženska prhnila. »Samo poglej, v kakšni godlji te je pustil. Nobene dote nimaš, pa boš prihodnji mesec dopolnila osemnajst let. Nobeden te ne bo vzel brez nje, pa čeprav bi te z veseljem zvlekli med rjuhe. Polne roke dela imam, ko se trudim, da bi te ohranila dostojno. Nobenega tvojega pankrta ne

potrebujem v hiši. Ljudje tu naokrog samo čakajo na kaj takega. Vsi vedo, kakšna lajdra je bila tvoja mama.«

Heather se je zdrznila, a njena teta je še kar sitnarila, priprla oči, se zagledala vanjo ter ji obtožujoče zažugala s prstom.

»Hudič je imel prste vmes, ko te je naredil prav tako, kot je bila tvoja mama. Čarovnica je bila. Ni naravno, da si ji tako zelo podobna. Uničila ti je ata, ti pa boš uničila vsakega moškega, ki se bo zagledal vate. Sama božja volja te je pripeljala k meni. Bog je vedel, da te le jaz lahko rešim pred ognjem in žveplom, ki sta ti bila namenjena, in opravila sem svojo dolžnost, ko sem prodala vse tiste tvoje umetelne obleke. Bila si preveč ošabna in vzvišena za svoje dobro. Moje stare obleke so čisto dovolj dobre zate.«

Heather se je skoraj zasmejala. Če ne bi bilo tako žalostno, bi se. Tetine obleke so visele na njej slabše kot vreče, saj je bila ženska več kot dvakrat težja od nje. To je bilo vse, kar ji je bilo dovoljeno nositi – stare cape, ki so se norčevale iz sloga in mode. Fanny ji je celo prepovedala, da bi obleke zožila, da bi se ji bolje prilegale, samo robove si je smela skrajšati, da se ni spotikala obnje.

Ženska je ujela Heatherin pogled, ki se je spustil po ponošeni obleki, ter zavihala nos. »Nehvaležna beračica. Samo povej mi, kje bi bila danes, če te ne bi midva s stricem vzela k sebi? Če bi imel tvoj ata kaj pameti, bi te že omožil in se te znebil z dobro doto. Ampak ne, držal te je pri sebi, ker si se mu zdela premlada za zakon. No, zdaj je pa prepozno zate. Pokopali te bodo kot staro devico, ko boš umrla – in jaz bom poskrbela, da boš zares devica.«

Fanny se je vrnila nazaj v edino drugo sobo v koči ter Heather zagrozila, naj pohiti z delom, drugače ji jih bo napela s šibo. Občutila je že, kako peče udarec tiste veje. Po navadi so ji rdeče podplutbe še dneve po šibanju prepredale hrbet. Zdelo se je, da je Fanny še posebej uživala, če je lahko puščala sledi na Heatherinem golem mesu.

Heather si ni upala še enkrat naveličano zavzdihniti, da ne bi spet pritegnila tetine pozornosti, a bila je že utrujena od dela. Še pred zoro je bila pokonci in pripravljala pojedino za Fannyjinega težko pričakovanega brata, in dvomila je, da bo še dolgo zdržala. Pred nekaj dnevi je prispelo pismo, v katerem je Fanny sporočil, da pride danes zvečer, in ona je takoj naročila Heather, naj začne priprave. Še celo sama je mignila s prstom ali dvema, da je popravila dragoceno skodelico na krožničku. Heather je vedela, da je teti ta moški res ljub. Slišala je marsikatero slavno zgodbo o njem in domnevala je, da je bil Fannyjin brat edino bitje, človeško ali kakršnokoli drugačno, za katero ji je bilo mar.

Stric John je potrdil njeno domnevo, ko ji je povedal, da bi Fanny naredila vse na svetu zanj. Bila sta sama v družini, in ker je bila deset let starejša od brata, ga je vzgajala, odkar je bil dojenček. A zadnje čase se je zelo redko oglasil.

Sonce je kot rdeča žoga žarelo nizko na zahodu, ko je bilo končno vse pripravljeno. Fanny je prišla še zadnjič pregledat priprave in naročila Heather, naj prinese še več sveč, da jih bodo pozneje prižgali.

»Že pet poletij je minilo, odkar so moje uboge oči nazadnje videle brata, in rada bi, da bi bilo zanj vse lepo pripravljeno. Moj Willy je navajen na najboljše londonske reči in nočem, da bi se ob karkoli obregnil. Ni tak kot tvoj stric ali ata. Moj brat ima veliko denarja, ker uporablja glavo.« Pokazala je na svojo debelo glavo. »Njega ne boš videla po igralnicah, kako meče stran denar ali sedi na zadnji plati kot tvoj stric. Sam je svoje sreče kovač, ti povem. Ni boljše trgovine z obleko od njegove v Londonu. Celo nekoga ima, da dela zanj, ti povem.«

Nazadnje je le dala Heather blažen ukaz, naj se gre osvežit.

»In Heather, obleci tisto obleko, ki ti jo je dal ata. Lepo ti pristaja. Želim, da je bratov obisk vesel dogodek in da ga tiste cape, ki jih nosiš, ne bi pokvarile.«

Heather se je zasukala in se presenečeno zastrmela v teto.

Že dve leti je bila njena rožnata obleka spravljena, ni se je ne dotaknila ne oblekla. Zdaj jo bo smela obleči. Čeprav je bilo namenjeno za veselje tetinega brata, je to dejstvo Heather nadvse razveselilo. Zdelo se ji je, da že celo večnost ni nosila nič lepega, in od vznemirjenja se je nasmehnila.

»Aha, vidim, da si zadovoljna. Vedno razmišljaš le o tem, kako lepa si v tistih čednih oblekah.« Fanny se je pritisnila k njej in ji požugala s prstom pod nosom. »Satan je spet na delu. Pazi se, saj Gospod ve, kakšne težave mi povzročaš.« Globoko je zavzdihnila, kot da je utrujena od tega bremena. »Bolje bi bilo, ko bi bila poročena in te ne bi imela več na grbi. A se mi smili tisti, ki bi te poročil, pa čeprav za to ni dosti možnosti brez dote. Potrebovala bi krepkega dedca, da bi te držal na vajetih in te vsako leto obtežil z novim otrokom. To bi bilo treba, da bi izgnala čarovnico iz svoje hudobne duše.«

Heather je skomignila z rameni in se še kar naprej smehljala. Želela si je, da bi imela pogum prestrašiti teto, da bi verjela, da je čarovnica. To bi bilo zares pogansko in še za pogumnejšo osebo huda skušnjava. Pri Heather pa je misel hitro splahnela. Posledice ne bi bile lahke.

»Še tole, gospodična; lase si ovij okrog glave. Lepše bo.« Teta Fanny se je zvito posmehnila, saj je vedela, kako je nečakinji zoprno, če ji narekuje, kako naj si uredi lase.

Heather je nasmešek hitro zbledel z obraza, a se je obrnila stran in nekaj zamomljala v pritrditev. Teta je kar čakala, da bo nečakinja z najmanjšo gesto nakazala neodobravanje njenih ukazov, saj je bila odločena, da jo bo z ostrimi metodami naučila discipline.

Heather je prečkala sobo in stopila za zaveso, ki je ločevala njen kotiček od preostalega prostora. Slišala je, da je teta odšla iz koče, in šele potem si je upala uporniško našobiti ustnice. Bila je jezna, a bolj nase kot nanjo. Že od nekdaj je bila strahopetna, in kot kaže, bo vedno tako.

V žalostni kamrici so bile samo najpotrebnejše reči, pa vendar je prav tu Heather iskala tolažbo pred tetino krutostjo.

Zavzdihnila je in se sklonila, da je prižgala kratko svečo na razmajani mizici poleg ozke postelje iz vrvi. »Ko bi le bila močnejša in pogumnejša,« je pomislila. »Teti bi to zagotovo vzelo sapo. Če bi ji le enkrat zmogla nekaj zabrusiti nazaj.« Napela je mišico na vitki roki in na ustnicah ji je zaigral navihan nasmešek. »A morala bi biti Samson, da bi se lahko borila z njo!«