Opis

Monografija Podnebna pismenost in prookoljsko vedenje mladih v Sloveniji in Evropi avtorjev Andreja Kirbiša in Stefani Branilović prinaša poglobljeno znanstveno analizo odnosa med podnebnim znanjem, vrednotami in trajnostnim vedenjem mladih ter odraslih. S primerjalnimi raziskavami Slovenije, Evrope in sveta knjiga pomembno prispeva k razumevanju podnebnega izobraževanja, okoljskih politik in razvoja prookoljskega vedenja.

Monografija Podnebna pismenost in prookoljsko vedenje mladih v Sloveniji in Evropi zapolnjuje pomembno vrzel v domačem in mednarodnem raziskovanju, saj je ena redkih študij, ki sistematično primerjajo podnebno pismenost med izobraževalnimi stopnjami in starostnimi skupinami ter jo umeščajo v širše mednarodno okolje.

Znanstvena monografija je izjemno temeljito in empirično bogato delo, ki celovito obravnava podnebno pismenost ter njeno povezanost s prookoljskim vedenjem mladih in odraslih v Sloveniji. Avtorja prepričljivo pokažeta, da podnebna pismenost ni preprost konstrukt, temveč večdimenzionalni fenomen, ki vključuje kognitivne, afektivne in vedenjske sestavine, katerih medsebojni odnosi se pomembno razlikujejo glede na starost, izobraževalno stopnjo in družbene okoliščine.

Slovenski mladi so izkazali večjo zaskrbljenost zaradi podnebnih sprememb kot njihovi evropski vrstniki, vendar so pokazali šibkejše prehode od afektivne k vedenjski dimenziji. Pri slovenskih osnovnošolcih so prookoljsko vedenje napovedovali kognitivna dimenzija, vrednote samopreseganja in pogostost pogovorov o okoljskih temah, pri čemer je afektivna dimenzija kot celota posredovala odnos, pri tem pa nobena posamezna afektivna poddimenzija ni izkazovala značilnega posrednega učinka. V nasprotju s tem so evropski mladi izkazali močnejšo mediacijo s podporo podnebnim politikam. Vrednote samopreseganja so se izkazale kot najmočnejši napovednik v vseh skupinah.

Zaupanje v institucije je pokazalo paradoksne učinke: visoko zaupanje v državni zbor je neposredno zmanjševalo individualno delovanje, skladno s teorijo difuzije odgovornosti, interakcija med zaupanjem in znanjem pa je pozitivno napovedovala vedenj. Mediacijske analize so pokazale, da afektivna dimenzija posreduje odnos med kognitivno dimenzijo in prookoljskim vedenjem, pri čemer se ključne afektivne komponente razlikujejo glede na starostno skupino. Na primarnem slovenskem vzorcu je najmočnejši posredni učinek pri srednješolcih in študentih potekal na podlagi samoučinkovitosti, pri mladih na splošno na podlagi zaskrbljenosti, pri odraslih pa na podlagi podpore vladnim politikam, na mednarodnem vzorcu (ISSP) pa je pri večini skupin prevladovala mediacija na podlagi podpore vladnim politikam. Rezultati kažejo na omejitve modela pomanjkljivih informacij in razkrivajo, da samo znanje ne zadošča za prookoljsko vedenje. Pri slovenskih mladih znanje na vedenje vpliva predvsem neposredno in na podlagi vrednot samopreseganja, medtem ko pri evropskih vrstnikih deluje tudi z afektivnimi mehanizmi (npr. zaskrbljenost in podpora politikam). Učinkovito izobraževanje o podnebnih spremembah zato zahteva ne le okrepitev kognitivnih sposobnosti, temveč tudi sistematično krepitev samoučinkovitosti in vrednot samopreseganja, spodbujanje strukturirane družinske komunikacije in povezovanje individualnih praks s širšim okvirom vladnih podnebnih politik.