Pogubnost kemopsihiatrije

Opis

Prejemnica nagrade IRA za najboljše delo raziskovalnega novinarstva.

»Najpomembnejša knjiga o psihiatriji v našem času ... Ne morem si pomagati, da ne bi vlekel vzporednice s Tiho pomladjo Rachel Carson.« – Huffington Post

Pogubnost kemopsihiatrije je prelomna knjiga o katastrofalnem stanju na področju duševnega zdravja in njegovega »zagotavljanja« s psihiatrično farmakologijo, ki je v nesluteni ofenzivi po vsem amerikaniziranem svetu.

Robert Whitaker je z medicino strokovno povezan že od prvih službenih let. Kot večkrat nagrajeni raziskovalni novinar je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal direktor znanstvenih publikacij Harvard Medical School (Medicinske fakultete na Harvardu), se pri tem delu praktično izobrazil, že leta 2010 pa prejel nagrado IRE za Pogubnost kemopsihiatrije kot najboljše delo na področju raziskovalnega novinarstva nasploh. V tej knjigi natančno razloži, kako je v zadnjih desetletjih prišlo do kopernikanskega preobrata v njegovem gledanju na današnjo farmakološko diktirano medicino. Vse skupaj se je začelo s povsem statističnim odkritjem, da je v manj razvitih deželah, kjer ni na voljo moderne medikacije, shizofrenija bolje zdravljiva in prognostično ugodnejša kot na zahodu. Whitaker se je neogibno vprašal zakaj.

Ta knjiga, podprta z znanstveno nespodbitno dokumentacijo in dokazi, koncizno razkriva pogubnost današnje šarlatanske kemopsihiatrije, ki pod praporom vere v to, da so duševna obolenja in motnje posledica biokemičnih neravnovesij, genske okvarjenosti in nevroloških problemov v možganih, danes celo dojenčkom predpisuje škodljiva »psihiatrična zdravila«, tako da ob nastopu odraslosti pogostoma že izpolnjujejo kriterije za priznanje dosmrtne invalidnosti. Do tega zločinstva z milijoni nedolžnih žrtev je prišlo ob sovplivanju dveh modernih in ene že dolgotrajne globalne težnje. Prva od teh teženj je želja psihiatrov, da bi obveljali za zaresne zdravnike, ki utemeljujejo svoje zdravljenje v znanosti, ne pa ugibanju. Druga je težnja farmacevtov, da bi čimveč zaslužili. V tem sotočju interesov pa se je dobro znašla tudi oblast, ki po definiciji vselej teži k nadzorovanju in krotenju svojih podanikov.