Opis

Pravila službe Ugledne Akademije za guvernante
Nikoli ne pozabi na svoje mesto v družbi; res si več kot služabnica, a vsekakor nisi del družine. Poskrbi, da bo v učilnici vladal red in da boš jedla v svoji sobi, in nikoli se preveč ne zbližaj s hišnim gospodarjem.

Pravila obnašanja
Charlotte Dalrumple je znana kot ena najboljših angleških guvernant in ženska, ki v družabnem in ljubezenskem življenju ni naredila niti ene same napake. Zato se zdi idealna, da sprejme izziv in prevzgoji v Angliji rojenega lorda Wynterja Ruskina, ki je zaradi življenja v tujini pozabil pravila obnašanja v visoki družbi.

Pravila zapeljevanja
Toda ta neuglajeni, čedni moški ne želi, da bi ga učila manir. Opazil je naravno lepoto, pod njeno zadržano zunanjostjo, in bi dneve in noči veliko raje preživel tako, da bi jo poučeval o skrivnostih ljubljenja. In ko se med njima vname strast, se Charlotte spozna s čutnim poželenjem in Wynter s hrepenenjem srca. Toda preden se bosta ljubila, se morata najprej naučiti … pravil predaje.


Pogled v knjigo:

1. poglavje

Anglija, 1840

Adorna, vikontesa Ruskin, je pogledala okrašene črke na posetnici, ki jo je držala v orokavičeni roki, in nato visoko hišo iz apnenca. V oblačnem marčevskem londonskem dnevu je bil okoliš videti dostojen, čeprav nekoliko skromen. Pred tridesetimi leti, v časih Adornine mladosti, je bil moden in na teh ulicah je še vedno živelo precej uglednih družin. To ji je vlivalo upanje.

Posetnico je dala v torbico, se povzpela po stopnicah in pozvonila. Vrata so se nemudoma odprla.

Za njimi je stal pravi strežaj stare šole z napudrano lasuljo in v pumparicah. Z enim samim nedvoumnim pogledom jo je povabil naprej. Poklonil se je tako globoko, da mu je zaškripal steznik, in z govorico, ki je ne bi zmogla niti mlada kraljica Viktorija, rekel: »Madam, kako vam lahko pomagam?«

»Jaz sem vikontesa Ruskin.«

Po izrazu na njegovem obrazu je vedela, da je zanjo že slišal, a ni mogla reči, ali zaradi njenega bogastva, poznanstev ali razvpitosti. Pravzaprav ji ni bilo mar. Adorna se je že zdavnaj navadila na vlogo najlepše ženske v Angliji.

Stopil je korak nazaj, da bi lahko vstopila, in rekel: »Milady Ruskin, Akademija za guvernante gospodične Setterington je počaščena z vašim obiskom.«

Ko je prestopila prag, se mu je nasmehnila z občudovanjem, ki ga je pokazala vsem moškim, brez ozira na njihov položaj in leta. »In vi ste?«

Nad kravato se mu je začela širiti močna rdečica ter mu obarvala lica in čelo, toda njegova drža se ni spremenila.

»Cusheon, milady.«

»Cusheon. Kako očarljivo ime.«

Ustnice starega strežaja so se komaj opazno zavihale. »Hvala, milady.«

»Tukaj je nasmešek. Vedela sem, da ga imate.« Adorna je uživala, če je privabila nasmeh na še tako kisel obraz. »Cusheon, prišla sem se pogovorit z lastniki te ustanove.«

Tlesknil je s prsti in pritekel je mlad svetlolas sluga in vzel njen klobuk in plašč. S palcem mu je z brade odstranila madež. »Zelo ste podobni mojemu sinu, ko je bil vaših let,« je rekla. »Vključno z moko.«

»Kuharju sem pomagal peči,« je rekel fant.

»Tudi Wynter je to počel,« je odvrnila Adorna in ga nerada izpustila. Zadnje čase se je v njenem življenju spremenilo toliko stvari. Spremembe so dobre. Seveda so.

»Gospodična Hannah Setterington se trenutno posveča grofici,« je rekel Cusheon, »ampak če mi dovolite, bom pogledal, ali sta zaključili.«

»Hvala. To je nadvse sprejemljivo.« Medtem ko se je strežaj dostojanstveno odpravil čez vežo, je ocenila prostor.

Čeprav so bile mize staromodne, se je vse svetilo od loščila in dišalo po vosku. Presunljivo. Zelo dobro vzdrževano.

Malce se je sprostila.

Strežaj je potrkal na debela dvokrilna vrata in na poziv vstopil. Skoraj nemudoma se je vrnil. »Gospodična Hannah Setterington in grofica sta končali. Bi stopili z mano, milady?«

Ko sta se približala pisarni, je pod roko visoke ženske v vežo stopila stara, zaradi marčevskega mraza debelo oblečena sključena dama. Grofica je s hripavim glasom rekla: »Gospodična Setterington, navdušena sem nad družabnico, ki ste mi jo našli. Lahko ste prepričani, da boste tudi v prihodnje deležni mojega pokroviteljstva.«

To je gospodična Setterington? Adorna si je osuplo ogledovala mlado žensko v črni obleki iz kamgarna. Ni pričakovala, da bo lastnica tako mlada, toda njeno sproščeno obnašanje je pričalo, da zna ravnati s sitnimi in muhastimi ljudmi. Grofico je potrepljala po orokavičeni roki in jo predala Cusheonu. »Hvala, milady. Vedno smo vam z veseljem na uslugo.« Z nasmeškom se ji je poklonila in se obrnila k Adorni. »In z veseljem smo na uslugo tudi vam, milady. Če bi stopili v mojo pisarno …«

Adorna je opazovala staro žensko, ki je odšepala mimo nje, in gospodični Setterington sledila v dobro opremljeno knjižnico. V kaminu je gorel ogenj, precej izrabljene aubussonske preproge so bile čiste in police so bile polne v usnje vezanih knjig. »Mislila sem, da poznam vse ljudi,« je rekla Adorna, »ampak te grofi ce se ne spomnim.«

»Lady Temperly veliko potuje po tujini,« je odgovorila gospodična Setterington, »zato tako težko najde družabnico. Dandanes hoče večina mladih ostati v Angliji.«

»Lady Temperly.« Ime ji je bilo znano. »Ne, mislim, da nisem imela zadovoljstva, da bi jo spoznala.« Vendar se je Adorni zdelo, da je pred kratkim slišala govorice o njej, a zdaj ni imela časa, da bi se ukvarjala s staro lady. Njene osebne težave so bile pomembnejše.

Gospodična Setterington ji je ponudila stol pred okusnim pisalnikom iz orehovine in Adorna se je namestila nanj. Tudi pisalnik s stekleničko črnila, nožem za odpiranje pisem in lepo prirezanimi peresi je bil staromoden, lepo

izdelan in dobro ohranjen. Na njem so bili kupi različnih map. Ko je gospodična Setterington stopila okoli pisalnika k svojemu stolu, je Adorna nagnila glavo in prebrala ime na eni od map. Markiza Winkour, je pisalo na njej. Baronesa Rand, je razbrala na drugi. Vednost, da ni prva, ki se je obrnila na Zaslužno akademijo za guvernante, jo je pomirila. »Gospodična Setterington, domnevam, da lahko računam na vašo diskretnost.«

Gospodična Setterington se je usedla na starinski stol in vzela prazno mapo. »Seveda, milady.«

»Potrebujem guvernanto.« Ko je gospodična Setterington hotela spregovoriti, je Adorna dvignila roko. »Ne kakršnokoli guvernanto. Znašla sem se v precej nenavadnem položaju in ženska, ki bi jo najela, mora imeti visoka moralna načela in biti neomajna.«

»To bi bila lady Charlotte Dalrumple,« je nemudoma odgovorila gospodična Setterington.

Adorna jo je gledala in se spraševala, če je nora.

»Milady, vidim, da dvomite o mojem dozdevno nepremišljenem odgovoru,« je nadaljevala gospodična Setterington, »toda če bi morala lady Charlotte Dalrumple opisati z nekaj besedami, bi jo s temi, ki ste jih izbrali vi. Domnevam, da ste slišali o uspehu, ki ga ima z učenci. V devetih letih je prevzela šest neukrotljivih učencev in jih pripravila za debi. Gotovo ste slišali, kako je mladega lorda Marchanta zanimalo samo veseljačenje in se je upiral temu, da bi se poklonil pred kraljico?«

»O, da!« Adorna je zgodbo res slišala in prvič po dveh tednih se ji je v prsih porodilo upanje. »Je bila to lady Charlotte Dalrumple? Mislim, da je guvernanto klical gospodična Priss.«

»Tudi njene druge reference so brezhibne.« Gospodična Setterington je pomočila pero v črnilnik in na mapo napisala vikontesa Ruskin. »Med njenimi učenkami sta bili tudi gospodična Adler in lady Cromble.«

Adornino bežno upanje je zamrlo. »Lady Charlotte pripravlja mlade dame in gospode na njihove debije. Moji … No … Tisti, ki bi želela, da jih poučuje, niso mladostniki.«

»Ne želi se več omejevati samo na priprave mladostnikov.«

»Zakaj?«

»Zgoraj je. Lahko jo pokličeva na pogovor in jo boste sami vprašali.« Gospodična Setterington je s pisalnika vzela zvonec in pozvonila. Nemudoma je prišel Cusheon in prosila ga je, naj pokliče lady Charlotte Dalrumple in prinese čaj.

Ko je izginil, se je Adorna s precej očarljivosti in slabo skrito radovednostjo nasmehnila. »Gospodična Setterington, medtem ko čakava, bi mi lahko povedali kaj več o Zaslužni akademiji za guvernante.«

Adorna je opazila, da je gospodična Setterington spretno prikrila odziv – je šlo za vznemirjenje? –, tako da je vstala. »Ničesar si ne bi želela bolj kot to, toda morda bi se, medtem ko čakava na čaj, udobneje namestili.«

Medtem ko si je Adorna izbrala naslanjač na eni strani kamina, je gospodična Setterington popravila mizico med njima. »Tako je udobneje,« je pripomnila in se usedla nasproti Adorne. »Pravimo ji šola za guvernante.« V naročju je prekrižala roke in se tako zadovoljno nasmehnila, da je Adorna pomislila, da si je njeno predhodno nelagodje narobe tolmačila. »Ustanovile smo jo lady Charlotte Dalrumple, gospodična Pamela Lockhart in jaz.«

Adorna je pomignila na pisalnik z mapami. »Za tako nov posel imate precej strank.«

»Da, za nami so leta izkušenj.«

Adorna je trepnila z očmi. Gospodična Setterington na njeno pripombo pravzaprav ni odgovorila.

Toda gospodična Setterington je že nadaljevala: »Nudimo guvernante, družabnice za starejše ljudi, učiteljice plesa, klavirja in vezenja. Ko se bomo razširile, bomo tudi izobraževale svoje učiteljice. Ko bo visoka družba potrebovala tovrstne usluge, bo avtomatično pomislila na šolo za guvernante.«

Ideja se je zdela sveža in logična, da se je Adorna začudila, da se ni tega še nihče domislil. »Tak posel se zdi za tri dame zelo zahtevna stvar. Niste razmišljali o tem, da bi za pomoč prosili moškega?«

Gospodični Setterington je ušel nasmešek. »Vse smo neporočene in saj veste, kako ljudje radi opravljajo.«

Adorno so že vse življenje opravljali. »Dobro vem.«

»Bojim se, da bi se sodelovanje moškega narobe razlagalo,« je nadaljevala gospodična Setterington. »Samim nam bo uspelo.«

»Precej me spominjate na mojo teto Jane. Slavna umetnica je in noče, da bi jo ljudje obrekovali.«

Gospodična Setterington si je pogladila krilo. »Morda si čisto po nepotrebnem delamo skrbi.«

»O, ne. Vaš posel si ljudje že tako narobe predstavljajo. Ko smo prejeli vašo posetnico, so moji prijatelji povedali precej neprijaznih stvari.«

Gospodična Setterington je v Adorno uprla rjave oči. »Neprijaznih?«

Adorna se je dotaknila brade in se poskusila spomniti.

»Rekli so, da je to nepredstavljivo, neverjetno in nesmiselno.« Snela si je rokavice, da bi si pripravila čaj. »Toda moje prijateljice so se izkazale za kup starih svetohlink.«

Oči gospodične Setterington so se zasvetile. »Res?«

»Ko jih človek sliši govoriti, si ne bi nikoli mislil, da so si nekoč upale zmočiti obleko in so vse noči plesale valček.« Adorna se je nasmehnila, ko se je spomnila škandaloznih večerov svoje debitantske sezone. »Iskreno vam povem, če ne bi bila tako obupana, bi jih prosila, naj mi priporočijo guvernanto.«

»Zadovoljne smo, da jih niste,« ji je zatrdila gospodična Setterington.

Tudi Adorna je bila. Ni gojila iluzij, da bi kaka prijateljica, naj ji je še tako draga, ohranila skrivnost njenega kočljivega položaja.

Gospodična Setterington se je predramila iz razmišljanja. »Tukaj je čaj, ki ga prinaša sama lady Charlotte.«

Lady Charlotte Dalrumple. Adorna je komaj verjela, ko je opazovala vstopiti mlado damo s težkim srebrnim pladnjem.

Gospodična Setterington je lady Charlotte opisala kot nepopustljivo in odločno damo visokih moralnih načel. Ni bila videti dovolj velika, da bi imela katero od teh lastnosti. Bila je tudi mlada – gotovo ni imela več kot dvaindvajset let – in elegantna z oblimi prsmi in ozkim pasom, ki bi ga moški lahko objel z dlanmi. Njen obraz bi se lahko opisalo edino kot ljubek s preveč polnimi ustnicami, da bi bile primerne za kaj drugega kot poljubljanje. Njeni lasje osupljive bakrene barve, kot bi se vanje ujel žar ognja, so bili na sredini razdeljeni s prečo, počesani z obraza in na tilniku speti v bujen vozel, ujet v črno lasno mrežico, ki je učinkovito ublažila njihov lesk. In ne glede na to, koliko truda je lady Charlotte vložila v prikrivanje svojega živahnega videza, je vsak poskus strogosti pokvarila prikupna jamica v bradi.

Šele ko je na mizo odložila pladenj s kolački in različnimi piškoti in vanjo uprla mirne zelene oči, je Adorna ugotovila, zakaj jo je gospodična Setterington priporočila.

Pogled lady Charlotte je bil hladen. Čustva in želje ji niso prišle do živega in svojo dolžnost bo opravila, ne da bi se pustila omajati prošnjam ali podlegla zahtevam po pojasnjevanju svojega početja.

Da. Lahko bi bila prava.

»Lady Ruskin, v veselje mi je, da sem vas spoznala.«

Njen mirni glas je imel popolno modulacijo in njen poklon, kot je opazila Adorna, je bil natančna ponazoritev tega, kar naj bi poklon bil. Vzravnano je čakala na Adornino dovoljenje, naj sede, in ko je Adorna opazovala njeno vzravnano postavo, je v sebi začutila grdo željo, da bi lady Charlotte pustila stati v neskončnost.

A je ni.