Opis

Ljubezen do konj je večkrat celo močnejša kot ljubezen do ljudi in med njimi. A na kraških tleh med ljubitelji teh plemenitih živali splete ljubezenski trikotnik, ki ni povezan samo s konji. V Rdečem Kalu, na samotnem posestvu med svetovno znano Lipico in mestecem Sežana, pride prav zaradi ljubezni celo do … usodne nesreče! Ljubezenska melodrama zdrvi kot v galopu v kriminalko, v kateri ne sodelujejo samo vsi iz Erjavčeve srečne oziroma smešne družine, temveč tudi lipiški trener Gal in prleški jahač Štef.

Ena od ilustracij Uroša Hrovata

Odlomek iz knjige:

POŠTAR NA VRATIH

Naša familija, pardon, družina, je kampanjska. Lahko bi rekla, da celotno naše življenje teče totalno kampanjsko. Ko se vsi vržejo na morje, gremo tudi mi na morje. Ko na tiviju nekaj bluzijo, da bo lepo vreme za v hribe, se gremo Kekce tudi mi. Ko v starih cajtengih preberemo, da je najbolj kul v toplicah, evo nas v toplicah. Rahlo bedno, a uživaško!

Poleti je matka pametno prijavila:

»A veš, da bi bila dobra fora, če bi eno poletje presenetili sami sebe.«

Njen oboževani možiček, najin fotrček Johi, jo je pogledal kot vol pred zakolom. Tudi midva z bratcem Nejcem sva se spogledala s strahom, kajti naša matka ima navadno res ideje za vola ubit. Debilne stvari pa ljuba otročička lahko tu in tam usodno prizadenejo.

Zato sva si z Nejcem enoglasno - sicer blazno previdno zase - vzkliknila:

»Ni šans!«

Kdo ve, kakšen šov bi lokomotiva naše družinske kompozicije še naredila, če ne bi prav tiste srede, ko je fotrček vrgel vse od sebe in nam vsem prijavil, da se bo za začetek dopusta do sitega naspal, zazvonil na vratih zvonec. To je tisti zvonec, ki je vedno na prvem mestu zoprnosti, saj navadno kdo prodaja kakšne knjige, ponuja gradivo verske sekte ali pa nam hoče vsiliti kakšno drugo podobno katastrofo.

Navadno v takem trenutku nastane znotraj naše bivalne enote strašanska frka, kdo bo šel vrata sploh odpret. Kadar gre matka, že ob prvem sunku vrat prav prijazno začeblja:

»Hvala, gospa, danes pa res ne bomo nič kupili.« Kot da bi včeraj kaj.

To je izjavila tudi župniku, ki je prišel vprašal, kje živijo sosedovi.

Naš fotrček bi bil - če ne bi bil sicer dotolčeni obrtnik - prejkone, bržčas ali najlepše rečeno, slejkoprej - diplomat. Vsakemu prišleku vedno prav prijazno reče:

»Samo trenutek, to ima pa pri nas žena čez.« In že se zadere v notranjost. »Maša, tebe iščejo!«

Potem odkoraka v zgornje prostore in naredi tako nedolžno faco, da bi lahko stal v vsaki cerkvi na oltarju kot rezervni svetnik. Znotraj naše hiške tedaj nastane pravi pantomimski in največkrat tudi fizični dvoboj s prerivanjem, kazanjem oslov in žuganjem. Matka se namreč zaveda, da mora oditi do vrat, hkrati pa bi rada našega fotrčka pred tem zmlela v čim drobnejši cestni prah oziroma ga predelala v konjske fige. Po prerivanju v hodniku, kazanju oslov tik pred vrati, žuganjem še tik pred odprtjem vhodnih vrat sledi izjemna igralska kreacija, vredno Severjeve nagrade, potem pa seveda obvezno opravičilo:

»Hvala, gospa, danes pa res ne bomo nič kupili.«

Tiste srede, ko sta se najina vrla starša odločila, da bomo šli na počitnice oziroma dopust najprej tako, da se bomo prve dni doma do sitega nadrmohali, pozneje pa bomoževidelikako, je zvonec pozvonil natanko ob 8.01 že drugič.

Nejc je skočil v spalnico najinih preljubih staršev in imel kaj videti! To bom zapisala po pripovedovanju, a vem, da Nejc ne pretirava bolj, kot mu pripisujejo sovražniki. Najina Johi in najina Mašika sta tiste srede, na prvi dan skupnega dopusta, namreč ležala v postelji tako rekoč brez obleke. Na srečo sta bila pokrita - tako kot v vseh ameriških muvijih - z rjuho.

»Fej!« je zarjul Nejc tako glasno, da se ga je slišalo do sosedov. Fantiček je še mlad, pa gole kože ne prenese. Nasploh pa je še tako otročji, da nima pojma, kakšne ful važne dolžnosti opravljajo starši, ko začenjajo dopust.

K meni je uletel s tako hitrostjo, da sem mislila, da ima v riti reaktivni pogon. Da je res totalno zbluzen, se je kazalo tudi po njegovem jecljanju, ki je spominjalo na pravi kraljev govor.

»Sta či-čisto go-gola … Po-povej jima, da ne-nekdo zvoni …«