dr. Mateja Čoh Kladnik
UVODNA BESEDA
Študijski center za narodno spravo je 9. in 10. maja 2012 organiziral mednarodni znanstveni posvet z naslovomRepresivne metode totalitarnih režimov. Z njim smo obeležili 9. maj, ko se spominjamo dveh pomembnih dogodkov, konca druge svetovne vojne v Evropi in začetka evropskega povezovanja. Nemški general Alexander Löhr je namreč 9. maja 1945 pri Topolšici podpisal brezpogojno vdajo nemške vojske in s tem se je v Evropi končala druga svetovna vojna. Pet let pozneje, 9. maja 1950, je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil t. i. Schumanovo deklaracijo, s katero je spodbudil združevanje evropskih držav in postavil temelje današnji Evropski uniji.
Evropski parlament, ena najpomembnejših institucij Evropske unije, je aprila 2009 v Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu med drugim poudaril, da je treba ohranjati spomin na preteklost, saj brez resnice in spomina ne more biti sprave. Obsodil je vse zločine proti človeštvu ter množične kršitve človekovih pravic in svoboščin, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi.
Različne oblike nasilja, ki so jih povzročili trije totalitarni sistemi na Slovenskem v 20. stoletju, ter posledice kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih varuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948, so bila osnovna izhodišča za razmislek o represivnih metodah fašističnega, nacističnega in komunističnega sistema. V zborniku so objavljeni prispevki domačih in tujih strokovnjakov z različnih področij, zgodovinarjev, pravnikov in drugih, ki so sodelovali na mednarodnem posvetu.
Avstrijski zgodovinar dr. Florian Rulitz v prispevku predstavi dogajanje na avstrijskem Koroškem maja 1945. Ugotavlja, da so boji in poboji protikomunističnih beguncev, ki so bili žrtve partizanskega nasilja, potekali vsaj še tri tedne po kapitulaciji Nemčije, do konca maja 1945. Izpostavi dogajanje v Pliberku in Vetrinju ter opozori na grobišča na avstrijskem Koroškem. O dogajanju na štajerskem delu jugoslovansko-avstrijske meje na začetku petdesetih let 20. stoletja piše avstrijska zgodovinarka dr. Edda Engelke. Poudarja, da je zaradi nenehnega pritiska in represivnih metod jugoslovanskih komunističnih oblasti v Avstrijo ilegalno prebegnilo veliko, predvsem mladih ljudi, ki so nov dom večinoma iskali v čezmorskih deželah.
Dr. Blaž Torkar v prispevku predstavi temeljne značilnosti vzpona fašizma na oblast v Italiji po prvi svetovni vojni. Podrobneje obravnava organizacijo ter delovanje fašističnih represivnih organov na Primorskem in v Istri, nekatere represivne zakonske predpise ter delovanje sodišč. Opozarja, da so policijski režim in represivni organi na Primorskem in v Istri še posebej intenzivno delovali zaradi aktivnega protifašizma ter nacionalnega odpora slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Sestavo, delovanje in naloge slovenskih partizanskih enot, s poudarkom na delovanju političnih komisarjev, v prispevku obravnava dr. Tomaž Kladnik. Opozarja, da je bila temeljna naloga političnih komisarjev izvajati program komunistične partije v vojaških enotah in usmerjati njihovo delovanje v izvajanje komunistične revolucije. Dr. Marjan Linasi primerja nacistično nasilje na dvojezičnem avstrijskem Koroškem z nasilnimi ukrepi nemškega okupatorja v Sloveniji. Ugotavlja, da na avstrijskem Koroškem, kot delu nacističnega tretjega rajha, ni bilo kazenskih ekspedicij, požiganja vasi, množičnega odgona prebivalstva v taborišča ali množičnih ustrelitev, kot se je to dogajalo v zasedenih pokrajinah, na Primorskem, delno pa tudi na Gorenjskem in Štajerskem. Dr. Jernej Letnar Černič na primerih Slovenije in Španije odgovarja na vprašanje, kako državi obravnavata hudodelstva zoper človečnost ter kakšen odnos sta razvili do preganjanja teh hudodelstev. Opozarja, da so pri soočanju s hudodelstvi zoper človečnost zelo pomembna objektivno ugotavljanje zgodovinskih dejstev, uveljavljanje odgovornosti storilcev in pravic žrtev ter izobraževanje za prihodnost.
Dr. Damjan Hančič v prispevku o revolucionarnem nasilju na Gorenjskem med letoma 1941 in 1945 ugotavlja, da je šlo v nekaterih primerih nasilja, ki ga je izvajala partizansko-revolucionarna stran, za delovanje proti resničnim nasprotnikom osvobodilnega gibanja, prevladujejo pa primeri nasilnega delovanja proti političnim in ideološkim nasprotnikom komunistične partije. O goriških Judih kot žrtvah fojb piše mag. Renato Podbersič. Predstavi pet žrtev judovskega rodu, in sicer Riccarda Bacha, brate Bruna, Maria in Giuseppeja (Dörfles) De Ferri ter Claudia Loria. V fojbah so izginili v obdobju jugoslovanske zasedbe in uprave Gorice maja in junija 1945. Pavel Jamnik predstavi na podlagi novoodkritih arhivskih dokumentov vzporedne linije poveljevanja, ki so omogočile konspirativno in nadzorovano izvedbo povojnih množičnih pobojev. Omenjeni dokumenti po njegovem mnenju omogočajo rekonstrukcijo pobojev, saj gre za neposredne ukaze vodstva Ozne in s tem vodstva komunistične partije; opozarja, da so prek Ozne med drugimi tajno potekale tudi različne dejavnosti glede izvajanja množičnih »čiščenj« sovražnika.
Dr. Tamara Griesser - Pečar ugotavlja, da je bila Katoliška cerkev po koncu vojne edina organizirana sila zunaj komunistične partije. Povojna oblast je omejevala njeno delovanje ter na različne načine preganjala njene predstojnike in vernike. Dogajale so se številne kršitve človekovih pravic, oblast pa je skušala Cerkev tudi ekonomsko uničiti. Dr. Darko Ščavničar v prispevku piše o izvedbi agrarne reforme po letu 1945 ter o sistemu dodeljevanja odvzetega cerkvenega premoženja na primeru župnij Dobrovnik, Lendava in Bogojina. Po njegovem mnenju si je z izvedbo agrarne reforme takratna oblast skušala utrditi vodilni položaj, istočasno pa Rimskokatoliški cerkvi odvzeti materialno zaledje za njeno delovanje. Po mnenju dr. Andreje Valič Zver je bil dr. Jože Pučnik najpomembnejši akter slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Zaradi kritičnih prispevkov v Reviji 57 in Perspektivah, v katerih se je odzval na takratne družbene razmere, je bil v petdesetih in šestdesetih letih preganjan in zaprt, po mnenju avtorice prispevka predvsem v opozorilo drugim.
Dr. Mateja Čoh Kladnik piše o kulaških procesih v Sloveniji med letoma 1949 in 1951. Zaradi zaostrene politike oblasti do kmetov po sporu z informbirojem je začelo naraščati tudi število sodnih procesov proti velikim kmetom, na katerih so sodišča izrekala ostrejše kazni kot prejšnja leta in kot najhujšo tudi kazen zaplembe premoženja. Na njihovo izvedbo so vplivali različni ukrepi oblasti na področju kmetijstva ter razna navodila partijskega in političnega vodstva za njihovo izvajanje. Boštjan Kolarič piše o preganjanju storilcev hudodelstev zoper človečnost po koncu druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Jelka Piškurić piše o različnih povojnih migracijskih izkušnjah clevelandskih Slovencev. Na podlagi primerjave pričevanj posameznikov, ki so Slovenijo zapustili maja 1945, ter tistih, ki so takoj po vojni še ostali v Sloveniji in so se izselili pozneje, ugotavlja, da so migracijske izkušnje vplivale na poznejše življenje v izseljenski skupnosti ter so bile povod za nerazumevanje in nezaupanje med izseljenci.
Jože Dežman opozori na usodo nemške manjšine v Sloveniji. Po njegovem mnenju se je od vseh držav, iz katerih so izgnali nemško manjšino, to v Jugoslaviji zgodilo na najbolj zločinski način. Del nemške manjšine, po ocenah okoli 15.000, je pobegnil iz Slovenije, izgnali naj bi okoli 9500 pripadnikov manjšine, pobili pa okoli 1500 oseb. Neža Strajnar pa v prispevku predstavi register pripornikov Ozne za okrožje Maribor, ki vsebuje podatke o pripornikih v obdobju od oktobra 1945 do novembra 1949. Izpostavi dejstvo, da je v registru vpisanih 158 oseb z oznako »transport«, 30 od teh je januarja 1946 izgubilo življenje; avtorica predstavi usodo dvanajstih pripornikov Ozne, ki so bili ubiti 10. in 11. januarja 1946 na Pohorju.