Podrobnosti o izdelku
Poglej vseISBN
9789612414771Mladinska knjiga ID
454376Leto izida
2010Datum izida
11.10.2010Velikost (šxdxv)
130 × 200 × 20Status dobavljivosti
Na zalogi pri dobaviteljuJezik
SLOTeža
362 gZaložnik
MODRIJAN ZALOŽBA D.O.O.Avtor
DANIEL PENNACOpis
V knjigi se spretno prepletajo avtobiografski spomini in refleksije o pedagoškem delu, o disfunkcionalnosti šole kot institucije in vlogi družine. Vprašanj mladostniške destruktivnosti in brezupa na eni strani ter želje po znanju na drugi strani se Pennac loteva z izjemno prodornostjo. Knjiga, ki jo preveva posebna melanholija, pa je vendarle pennacovsko optimistična, humorna in bolj kot vse – zagnana. V njej je nemalo zanimivih nasvetov tako za učitelje kot tudi za starše, ki največkrat prav zaradi šolskega neuspeha ne najdejo skupnega jezika s svojimi odraščajočimi otroki.
Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Iz Bukle:
Daniel Pennac (Pennacchioni), ki piše tako za odrasle kot tudi za otroke, je diplomiral iz književnosti in je vse do upokojitve poučeval francoščino. Kot pisatelj se je uveljavil s prvim romanom iz serije o Malaussenu, ki je bil pri nas preveden šele pred kratkim (Primer grešnega kozla, 2010). Šolske bridkosti je posvetil vsem »zgubam« (kot je bil on sam), vsem otrokom in mladostnikom, ki so prepričani, da šola ni zanje, da ne zmorejo, ne znajo in nikoli ne bodo razumeli. Skozi svoje spomine (tako učenca kot učitelja) nas potegne v razred, k učenju slovnice in preizkušanju našega spomina, ter nam skuša prikazati, kako obupani in osamljeni so učno neuspešni učenci. Kdo je pravzaprav kriv za neuspeh – otrok, družina, učitelji, šola kot institucija ali država? In kaj potrebujejo? Za začetek vsaj enega človeka, ki verjame vanje! Kljub tematiki Pennac (na svoj način) ves čas ohranja humornost in optimizem. V teh avtobiografskih zapisih je moč najti tudi številne nasvete staršem in učiteljem, ki izhajajo iz njegove dolgoletne pedagoške prakse. Knjiga je leta 2007 dobila Renaudotovo nagrado, ki jo podeljuje deset najpomembnejših francoskih literarnih kritikov.
- Daniela Preglau
Zapisali so:
Šolske bridkosti bi morali za domače branje prebrati vsi učitelji vseh stopenj, od vrtca do fakultete, vsi ravnatelji, vse mame in očetje, babice in dedki, tete in strici, bratranci in sestrične, vsi župani in županje, vsak zdravnik in zobozdravnik, vse medicinske sestre, socialne delavke, psihologi, šolske kuharice in hišniki, prodajalci in bančni uslužbenci, direktorji korporacij ali majhnih podjetji, sodniki, odvetniki in tožilci, vsi poslanci, ministri in predsedniki. Da bi se spomnili, kako so trpeli v šoli, in predvsem za to, da bi nikoli ne pozabili, kdo jih je rešil hudega in kako. In bi potem zares razumeli svoje otroke, učence, stranke, občane in občanke, paciente in uporabnike … Jih ne bi podcenjevali, temveč obravnavali dostojanstveno. Jih ne bi kritizirali, temveč spodbujali. Se jih ne bi sramovali, temveč bi z njimi upali … Ker bi zaupali. Sami sebi, zato tudi njim. Svet je v krizi zato, ker se ljudje ali poveličujejo v svojem pohlepnem egoizmu in patološkem narcizmu, ali pa sklanjajo glavo, prestrašeni, z občutkom krivde, da niso vredni, ker so poraženci vedno znova. Revni, brezposelni, neizobraženi. V nečem so si prvi in drugi podobni. Rasli so in še naprej živijo v prostoru, kjer ni bilo ljudi s »prostaško besedo«. Besedo, ki je ne smemo omenjati ne v šolstvu, ne v zdravstvu, ne v gospodarstvu, ne v politiki, zato jo tudi doma ne slišimo in ne živimo. Te »prostaške besede«, ki je ključ za dobro šolo. »Vedno sem verjel, da šolo v prvi vrsti ustvarjajo profesorji,« piše Pennac. Dobro šolo taki, ki delajo z veseljem, gojijo strast do svojega predmeta in imajo radi otroke. So ljudje z veliko znanja, široko izobrazbo in odprtim, sočutnim srcem. Čustveno inteligentni. Manca Košir, Obrazi, 4. 11. 2010
Preberite odlomek:
Prihodnost, ta čudna grožnja ... Zimski večer. Nathalie jokajoč zdirja po šolskem stopnišču. Gorjé je povzdignilo glas. Beton je njegova resonančna skrinja. Otrok je še, na zvenečih stopnicah njeno telo kleca s težo nekdanjega otročiča. Ura je pol šestih popoldne, skoraj vsi učenci so že odšli. Sem eden zadnjih učiteljev, ki gre mimo. Bobnenje njenih korakov na stopnicah, eksplozija solz; ah, šolske bridkosti, pomisli profesor, pretirana, pretirana, verjetno povsem pretirana žalost! In na dnu stopnišča se pojavi Nathalie. No, Nathalie, no, no, kaj pa naj pomeni ta žalost? Deklico poznam, učil sem jo prejšnje leto, v petem razredu. Negotov otrok, dostikrat sem jo moral bodriti. Kaj se dogaja, Nathalie? Upor iz principa: Nič, profesor, nič. Torej, veliko hrupa za nič, punca moja! In tedaj Nathalie zajoče še dvakrat močneje in končno med hlipanjem razkrije svojo nesrečo: »Pro ... pro ... profesor ... jaz te ... ga ... nikakor ne morem ... razu ... Jaz tega nikakor ne morem razumeti ...« »Česa? Česa ti ne uspe razumeti? »Dop ... dop ...« In nenadoma čep odleti in v eni sapi na plano privre: »Dopustnega odvisnega stavka!« Tišina. Ne smem se pošaliti. Še manj zasmejati. »Dopustni odvisnik? Ta te spravlja v takšen obup?« Olajšanje. Profesor začne zelo hitro in resno razmišljati o omenjenem stavku; kako naj učenki razloži, da iz njega res ni treba delati slona, da tudi sama nevede uporablja ta nesrečni odvisnik (ki je mimogrede eden mojih najljubših, če imaš med odvisniki sploh lahko katerega rajši od drugega ...), da ta stavek omogoča vsakršne razprave, da je predpogoj za odtenke tako v odkritosti kot v neiskrenosti, to je treba priznati, a v vsakem primeru brez dopuščanja ni strpnosti, draga moja, v tem je bistvo, samo našteti moraš veznike, ki ta odvisni stavek uvajajo, pa je vse jasno: čeprav, četudi, čeravno, najsi, in že čutiš, da se bližava odtenkom, da bo volk sit in koza cela, da se s tem stavkom razvijaš v umirjeno in preudarno deklico, ki je pripravljena poslušati in ne odgovarja nepremišljeno, da se s tem stavkom razvijaš v žensko argumentov, mogoče filozofinjo! Tako, profesor se je ogrel: kako potolažiti dekletce s slovnično lekcijo? Pa poglejmo: Pet minut že imaš, Nathalie, pridi sem, da ti razložim. Prazna učilnica, sedi, dobro me poslušaj, čisto preprosto je ... Deklica sede, posluša me, čisto je preprosto. Je v redu? Si razumela? Povej mi primer, da vidiva. Primer je dober. Razumela je. Fino. Je zdaj bolje? Ampak ne, kaj še, niti malo ni bolje, spet plane v jok, solze so velikanske, in naenkrat pade iz nje stavek, ki ga nisem nikoli pozabil: »Vi ne veste, profesor, ampak stara sem dvanajst in pol in v življenju nisem nič dosegla.« Ko se vrnem domov, premlevam njen stavek. Kaj naj bi mi vendar dekletce hotelo reči s tem »v življenju nisem nič dosegla«? Dosegla? V vsakem primeru nisi v življenju naredila nič slabega, moja prijazna Nathalie. Šele naslednji večer bom po poizvedovanju izvedel, da so Nathaliejinega očeta odpustili po desetih letih dobrega in zvestega dela na vodilnem položaju v nekem podjetju, ki se ukvarja z ne vem čim. Znašel se je med prvimi vodilnimi kadri, ki so ostali brez dela. Smo sredi osemdesetih let: brezposelnost je bila do takrat del delavske kulture, da tako rečem. In ta mladi mož, ki ni nikoli dvomil v svojo vlogo v družbi, ki je bil vzoren uslužbenec in pozoren oče (prejšnje leto sem ga srečal večkrat, skrbelo ga je za hčerko, ker je tako sramežljiva in negotova), se je skrušil. Sestavil je dokončno bilanco. Za družinsko mizo tako kar naprej ponavlja: »Petintrideset let imam in v življenju nisem nič dosegel.« /…/ Naši »slabi učenci« (učenci, ki se jih drži sloves, da ne bodo postali nič) nikoli ne pridejo v šolo sami. V razred vstopi čebula: na podlago sramotne preteklosti, grozeče sedanjosti, vnaprej obsojene prihodnosti se je naložilo nekaj slojev žalosti, strahu, zaskrbljenosti, mržnje, jeze, neizpolnjenih želja, besnih odpovedovanj. Poglejte jih, prihajajo, njihova telesa se še razvijajo in v nahrbtniku nosijo celo družino. Pouk se lahko zares začne šele, ko breme odložijo na tla in vi olupite čebulo. To je težko razložiti, ampak dostikrat zadostuje en sam pogled, dobrohotna izjava, jasna in trdna zaupljiva beseda odraslega, da raztopi te žalosti, jim olajša srce, jih postavi v čisti povedni sedanjik. Seveda bo ugoden učinek samo začasen, čebula se bo ob izhodu spet sestavila in brez dvoma bo treba naslednji dan začeti od začetka. Ampak to učitelji pač počnemo: začenjamo od začetka, vse do učiteljevega nujnega izginotja. Če nam jih ne uspe postaviti v povedni sedanjik lastne šolske ure, če se naše znanje in smisel za njegovo uporabo pri teh fantih in dekletih ne ukoreninita v botaničnem smislu glagola, se bodo vse življenje opotekali po jarkih nedoločnega pomanjkanja. Seveda ne bomo samo mi dolbli teh rovov in nismo samo mi krivi, ker nam jih ni uspelo zasuti, a te žene in ti možje so vendarle preživeli eno ali več let svoje mladosti z nami iz oči v oči. In propadlo leto šolanja ni mačji kašelj; v akvariju je to neskončnost. © Modrijan založba, d. o. o., 2010
Pogosto kupljeno skupaj
Mladinska knjiga, Emka.si
www.emka.si
Broširana
Ostali so si ogledali tudi ...
Najbolj prodajano v tem trenutku!
Najbolj prodajane, brane in aktualne knjige ta trenutek, slovenske in angleške: romani, priročniki, vodniki, potopisi, poezija, slikanice, pravljice, kartonke, uganke, stripi, otroške knjige … Novosti in uspešnice na enem mestu. V spletni knjigarni www.emka.si!
Vezava: Trda
Vezava: Broširana z zavihki
Več kot pol milijona knjig
Največja ponudba slovenskih in tujih knjig na enem mestu.
Enostaven nakup
Do izbranega le z nekaj kliki na spletu ali v eni od več kot 50 knjigarn.
Strokoven nasvet
Pred nakupom nas pokličite za nasvet ali se oglasite v knjigarni.
Vse za šolo
Nagrajena izobraževalna gradiva in kakovostne potrebščine.
Celovita ponudba za dom in pisarno
Vrhunski izdelki priznanih blagovnih znamk.
Brezplačna dostava
Brezplačna dostava za vsa naročila nad 59 € (za šolske pakete nad 140 €)
Naslov
Slovenska cesta 29, 1000 Ljubljana
E-naslovSpletna knjigarna: info@emka.si, Mladinska knjiga Založba: info@mladinska-knjiga.si
Kontakt01 241 30 00
Brezplačna številka080 12 05
- Ko izberete elemente, se celotna stran osveži.
- Odpre se v novem oknu.