Opis

Ljudje so se pomikali skozi glavni vhod kremator?a, kjer so jih usmerili proti podzemnemu stopnišču, ki je vodilo do slačilnice. Bilo jih je toliko, da se je dolga vrsta, v kateri so se pomikali naprej, vila kot kača. Ko so prvi že vstopili, so bili zadnji še kakih sto metrov za njimi. Po selekc?i, ki je potekala na rampi, so ženske, otroke in starce poslali naprej; sledili so jim moški. V slačilnici so bili po celotni dolžini zidu pritrjeni oštevilčeni obešalniki, pod njimi pa so bile lesene klopi, na katere so se ljudje lahko usedli, ko so se slačili. Da bi jih zavedli, so jim Nemci rekli, naj bodo pozorni na številčne oznake, češ da bodo tako lažje našli svoje stvari, ko bodo prišli izpod »tuša«. Po določenem času je bil eden od napotkov tudi ta, naj čevlje z vezalkami zvežejo po parih. Seveda so s tem hoteli le olajšati sortiranje, ko so vse te stvari prispele v Kanadakommando. Ta navodila so jim navadno dajali esesovski pazniki, včasih pa tudi kateri od sonderkommandov, ki je znal njihov jezik. Da se ljudje ne bi vznemirjali in bi se kar najhitreje pomikali naprej, ne da bi kdo povzročal težave, so jim Nemci obljubili, da bodo po »dezinfekc?i« dobili obrok hrane. Mnoge ženske se niso obotavljale, hotele so biti med prvimi, da bi bilo vsega čim prej konec. Otroci, ki so bili na smrt prestrašeni, so se oklepali svojih mater. Bili so še bolj zmedeni od odraslih, zanje je moralo biti vse skupaj še bolj zlovešče in grozljivo.
Ko so se ženske slekle, so vstopile v plinsko celico in čakale, misleč, da bo iz tušev nad njihovimi glavami pritekla voda. Seveda niso mogle vedeti, kje so se znašle. Zgodilo se je, da je neka ženska, potem ko voda še kar ni pritekla, postala sumničava. Stopila je k enemu od Nemcev, ki sta stala pred vrati. Takoj sta jo začela surovo pretepati, in morala se je vrniti na svoje mesto. Hotela jima je le zastaviti nekaj vprašanj.
Nato so v plinsko celico natrpali še moške. Nemci so vse dobro premislili: nazadnje, ko je bila plinska celica že polna, so vanjo strpali kakih trideset krepkih moških, ki so pod težo svojih teles zrinili naprej ostale. Ker so jih v plinsko celico nagnali z udarci, s katerimi so se nad njimi znašali surovo kot nad živalmi, moškim ni preostalo drugega, kot da so ljudi pred sabo z vso silo potisnili naprej; le tako so se lahko izognili udarcem. In zato so, po mojem mnenju, mnogi umrli ali trpeli peklenske muke, še preden so odvrgli plin. Nemec, ki je nadzoroval potek celotnega procesa, se je pogosto naslajal, ko je ljudi, ki so bili na pragu smrti, še dodatno trpinčil. Ko je čakal esesovca, ki bi moral vsuti plin, se mu je zdelo zabavno prižigati in ugašati luč v plinski celici, s čimer je ljudi le še bolj prestrašil. Ko je ugasnil luč, je bilo slišati, kot bi se ljudje začeli dušiti od strahu, saj so se zavedli, da bodo umrli. Nato je luč spet prižgal: ob tem se je zaslišal nekakšen vzdih olajšanja, kot bi ljudje pomislili, da jim bodo prizanesli.
Nato je končno prišel Nemec, ki je prinesel plin. S sabo je vzel dva sonderkommanda, ki sta z zunanje strani dvignila pokrov plinske celice, nato pa je skozi odprtino vsul zyklon B. Pokrov je bil iz betona. Nemec ga nikoli ni dvigoval, ni se mu zdelo vredno truda. Pokrov smo morali dvigovati sonderkommandi. Vedno sva bila dva. Včasih jaz, včasih kdo drug. Tega doslej nisem še nikomur povedal, težko mi je priznati, da smo morali vsakokrat dvigniti pokrov in ga, potem ko so odvrgli plin, položiti nazaj. A tako je pač bilo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010