Opis

Novinar, publicist in sociolog Ali Žerdin v svoji novi knjigi Ujetniki omrežij pronicljivo analizira nekatere samoumevne sociološke in politične metafore, denimo metaforo o družbi kot piramidi ali metaforo o omrežju kot hobotnici, ob tem pa trdi, da so te metafore neposrečene. Na koncu knjige postreže še s priročnikom za samopomoč, ironičnim zapisom z nasveti, kako naj človek ravna o omreženem svetu.

Knjiga Ujetniki omrežij je v poljudni obliki napisana študija o socialnih omrežjih. Sestavljena je iz enajstih poglavij, ki tematizirajo pomembne in zanimive sociološke fenomene in zgodovinske dogodke. Začne se z obiskom pri Michaelu Schwartzu, pionirju raziskav ameriških korporativnih omrežij, torej omrežij, ki nastanejo, ko iste osebe hkrati zasedajo funkcije v več upravnih odborih največjih korporacij. Drugo poglavje govori o Davidu Rockefellerju, bančniku, ki je bil po eni strani v središču ameriških korporativnih omrežij, s sodelovanjem v Trilateralni komisiji in skupini Bilderberg pa je bil najbolj središčna osebnost 20. stoletja.

Žerdin v nadaljevanju analizira slovenska civilno-družbena omrežja, ki so delovala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, osvetli nenavadni vzpon Janeza Drnovška, človeka z robov štirih omrežij, ter odgovori na vprašanje, zakaj je slovenska služba državne varnosti Franceta Bučarja omenjala v največjem številu svojih poročil. Posebno poglavje je namenjeno skupini Laibach in desetinam ustvarjalcev, ki so sodelovali z Laibachi, nekakšnih gravitacijskim jedrom slovenske glasbene ustvarjalnosti v zadnjih štirih desetletjih.

Obsežno poglavje knjige je namenjeno analizi omrežja podjetij, katerih krediti so bili zaradi velike zadolženosti preneseni na slabo banko, Družbo za upravljanje terjatev bank. Za to omrežje, ki je državo spravilo na rob bankrota, je po eni strani značilna poslovna kultura vrtoglavega zadolževanja, po drugi strani pa ambicija, da bi vodilni kadri podjetij ob direktorski funkciji postali tudi lastniki večinskih delniških paketov.


O AVTORJU
ALI ŽERDIN (1965) je najprej delal kot novinar in urednik Radia Študent, za tem kot novinar in namestnik odgovornega urednika Mladine, potem pa kot urednik Dnevnikove priloge Objektiv ter tudi odgovorni urednik Dnevnika. Od leta 2010 je zaposlen pri družbi Delo kot urednik Sobotne priloge. Kot novinar se je v tem času največ ukvarjal s slovenskimi notranje-političnimi razmerami.

Leta 2012 je na ljubljanski FDV doktoriral s tezo o vplivu menjave politične elite na omrežje ekonomske elite. Je avtor knjig Generali brez kape (1997), Omrežje moči (2012) in France Bučar (2015) ter soavtor večjega števila zbornikov ter razprav v strokovno-znanstvenih publikacijah. Kot sociolog se največ ukvarja z analizo omrežij.


ODLOMEK
»Vas muči vtis, da ste na robu? Da ste, kot se reče, outsider? Če se kot outsider počutite čisto dobro, ni razlogov, da bi ukrepali. Če pa menite, da sodite bolj proti središču, je receptov več. Število stikov, ki jih imate, je seveda pomembno. A če si želite priti proti središču sveta ali domovine, potem vzpostavljajte stike z ljudmi, ki so povezani z velikim številom ljudi. Ni isto, če imate v telefonskem imeniku deset imen, ki imajo v svojem telefonskem imeniku tri imena, ali pa deset imen, ki imajo v imeniku tisoč imen.

Povezovanje z ljudmi, ki so tudi sami dobro povezani, je dobra strategija za pot proti središču. Ni pa edina strategija. Velja si ogledati nenavadno biografijo Janeza Drnovška. Ko je kandidiral za predsednika SFRJ se je vsem zdelo, da je outsider. In res je bil. Ni pa res, da je bil na obrobju enega samega omrežja. Bil je štirikratni outsider. Bil je na robu etablirane politike, nomenklature, če hočete, ker je bil poslanec v zvezni skupščini. Bil je na robu alternativne politike, ker ga je v predsedniško tekmo lansirala ZSMS. Bil je na robu gospodarskega omrežja moči, ker je bil pred vstopom v profesionalno politiko perspektiven bančnik v trboveljski banki. In bil je na robu akademskega omrežja, ker se je poglobljeno ukvarjal s svetovno dolžniško krizo. S tem, ko je povezal robove štirih svetov – nomenklaturo, politično alternativo, gospodarstvo in akademsko sfero – se je ob kandidaturi za predsednika SFRJ znašel v središču.«
– iz knjige


O KNJIGI V DRUGIH MEDIJIH
Gorenjski glas:
»Ljudje po eni strani pripadamo malim družbenim skupinam, kakršna je družina, po drugi pa velikim grupacijam, kakršne so nacije. V novi knjigi Alija Žerdina, ki se bere kot kaka sociološka detektivka, pa je pred nami drug pogled na človekov položaj v družbi, ki nam pokaže, kako se povezujemo (ujamemo) v različna družbena omrežja (social network). Primer predsednika Drnovška je zdaj že malo arhaičen, zdaj so moderna družabna omrežja tipa Facebook. Z njihovo pomočjo je mogoče sklicati tudi velika protestna zborovanja, kakršni sta bili na trgu Tahrir v Kairu (2011) ali na Kongresnem trgu v Ljubljani (2013)...«