Opis

48 koanov, duhovitih poučnih anekdot in jedrnatih dvogovorov, ki jih je leta 1229 na Kitajskem zbral in komentiral budistični menih Mumon, velja za eno od osnovnih del literature zena. V pričujoči zbirki se jim kot pomemben del zenovske literarne zapuščine pridružujejo še kratke zgodbe.

»Vrata njegove skromne koče so zaprta in najmodrejši ga ne poznajo. Pogledi ne prodrejo v njegovo notranje življenje; zakaj on stopa po svoji poti in ne sledi stopinjam starih modrecev. S čutaro v roki pride na trg; naslanjajoč se na palico se vrne domov. Pridruži se pijancem in mesarjem; on in oni vsi so spremenjeni v Bude.«
(D. T. Suzuki, Essays in Zen Buddhism I, VIII/10, 1927)

»Posebnost zena morda lahko najbolje označimo kot določeno neposrednost. V drugih budističnih šolah se prebujenje ali bodhi kaže kot nekaj oddaljenega in skoraj nadčloveškega, kot nekaj, kar je dosegljivo šele po mnogih življenjih in vztrajnih prizadevanjih. Pri zenu pa imamo vselej občutek, da je prebujenje nekaj povsem naravnega,
včasih presenetljivo očitnega, kar se lahko zgodi v vsakem trenutku. Če je težavno, je težavno prav zato, ker je preveč preprosto.«
(A. W. Watts, The Way of Zen, 1/4, 1957)

»Eno izmed temeljnih načel zen budizma pravi, da ni nobene poti k označitvi, kaj je zen. Ne glede v kateri jezikovni prostor poskusiš zaobseči zen, vedno se upira in sega čezenj. Morda bi se komu zato zdelo, da so vsi poskusi razlag zena čisto zapravljanje časa; toda mojstri in učenci zena ne mislijo tako – zen-koani so na primer osrednji
del študija zena, pa četudi so besedni. Koane pojmujejo kot sprožilce’, ki, čeprav sami ne vsebujejo dovolj informacij, da bi bilo z njimi moč doseči razsvetljenje, morda lahko zadostujejo za sprožitev tistih mehanizmov v človeškem duhu, ki vodijo k razsvetljenju. Nasploh pa je stališče zena, da so besede nezdružljive z resnico ali vsaj
da nobene besede ne morejo ujeti resnice.«
(D. R. Hofstadter, Gödel-Escher-Bach, IX.: Mumon and Gödel, 1979)

»Ko je Heidegger (ki je tudi sam avtor zbirke haiku pesmi) prebral Suzukijeve eseje o zenu, je rekel: ‘Če prav razumem, je to isto, kar skušam tudi sam reči v svojih spisih.’«
(Čedomil Veljačić, Ločnice azijskih filozofij)

Odlomka iz knjige

23. Ne misli o dobrem, ne misli o zlu

Ko je šesti kitajski patriarh od svojega predhodnika prejel simbola svetega izročila, je pobegnil v gore, kajti nevoščljivi vrstniki so mu stregli po življenju.
Pod goro Taiju ga je dohitel menih Emjo. Huineng je ogrinjalo in skledo za vodo položil na bližnjo skalo in rekel: »To sta sveta predmeta naše vere, o njih se ne smemo prepirati. Vzemi ju, če si jih želiš.«
Emjo je segel po ogrinjalu in skledi, a premakniti ju ni mogel niti za prst; bila sta težka kot gora. Tresoč se od zadrege je spregovoril: »Ne stvari, dharme si želim. Pomagaj mi, prosim.«
Šesti patriarh ga je vprašal: »Kakšen je tvoj resnični jaz, če ne razmišljaš ne o dobrem ne o zlu?«
Ob tem vprašanju je Emju doživel razsvetljenje in oblil ga je znoj. Solznih lic se je priklonil in rekel: »V tvojih besedah je velika modrost. Povej mi, je to zadnja, najgloblja skrivnost tajnega nauka?«
»Kar sem povedal, ni nobena skrivnost. V svojem pravem jazu boš našel vse, kar je najglobljega,« je odgovoril Huineng.
»Mnogo let sem preživel s petim patriarhom, ne da bi spoznal svoj pravi obraz,« je rekel Emjo. »Toda ob tvojih besedah sem v trenutku dosegel svoj cilj. Šele ko človek izpije čašo vode, čuti, ali je hladna ali topla. Brat, od danes te spoštujem kot svojega učitelja!«
Huineng mu je rekel: »Skupaj sva se učila pri najinem mojstru. Njega spoštuj kot učitelja. A glej, da ne pozabiš, kar si danes spoznal.«

MUMONOV KOMENTAR: Šesti patriarh je bil nadvse velikodušen in skromen učitelj. Sadež je olupil in vam ga položil v usta. Le pojejte ga, prosim!

Ne moreš ga opisati in si ga ne predstavljati,
ne občutiš ga in ne zaobideš.
Tvoj pravi jaz se nima kam skriti,
tak bo ostal, četudi razrušiš ves svet.

Tat postane učenec

Nekega večera, ko je Šičiri Kodžun prebiral sutre, je v hišo vdrl tat in z golim mečem v roki zahteval denar ali življenje.
Šičiri mu je rekel: »Ne moti me pri delu! Denar je v predalu.« Nato je bral dalje.
Kmalu zatem je dvignil pogled in dodal: »Ne vzemi vsega, jutri moram plačati davke.«
Vlomilec je vzel večino denarja in se napotil proti izhodu. »Vsaj hvala bi lahko rekel,« ga je opomnil Šičiri. Tat se je vljudno zahvalil in izginil v noč.
Po nekaj dneh so tatu ujeli in med drugimi je priznal tudi vlom pri Šičiriju. Ko so Šičirija zaslišali kot pričo, je izjavil, da obtoženi v njegovi hiši ni ničesar ukradel. »Sam sem ponudil denar in on se je zahvalil zanj,« je rekel.
Ko je vlomilec prestal kazen, se je vrnil k Šičiriju in postal njegov učenec.