Opis

O Komunističnem manifestu je bilo rečeno, da je »nedvomno najpomembnejše besedilo, kar jih je bilo napisanih v 19. stoletju«. Le malo mislecev je tako odločilno vplivalo na tok sodobne zgodovine kot avtor Manifesta. Celo Marxovi najbolj neusmiljeni kritiki ne morejo zanikati, da je spremenil naše razumevanje človeške zgodovine.

Marx je bil prvi, ki je identificiral družbeni pojav, imenovan kapitalizem, in pokazal, kako je nastal, po katerih zakonitostih deluje in kako bi ga bilo mogoče odpraviti. Da je kapitalistični sistem v težavah, vemo po tem, da začnejo ljudje govoriti o kapitalizmu. To pomeni, da se sistem nič več ne zdi samoumeven kot zrak, ki ga dihamo, in da nanj lahko zremo kot na precej nov zgodovinski pojav, kar tudi je. Sedanja kriza nam je omogočila znova poseči po besedi »kapitalizem«, ki smo jo pred tem običajno skrivali pod kakim sramežljivim evfemizmom, kakršni so »moderna doba«, »industrializacija« ali »Zahod«.

A na pohodu je nenavadno prepričanje, da danes lahko brez strahu pokopljemo Marxa in njegove ideje – na predvečer ene najbolj uničujočih kriz kapitalizma v zgodovinskem spominu. Marksizem, ki je dolgo veljal za teoretično najbogatejšo in politično neprizanesljivo kritiko tega sistema, zdaj pokroviteljsko potiskamo v daljno preteklost.

Ta knjiga se je porodila iz ene same, osupljive misli: kaj če se večina najpogostejših kritik Marxovega dela moti? Natančneje, če niso v celoti zgrešene, kaj če so večinoma take?

Terry Eagleton vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal.

Preberite odlomek:

Marksizem je mrtev. Morda je kaj pomenil v svetu tovarn in nemirov zaradi lakote, rudarjev v premogovnikih in dimnikarjev, obče revščine in številčnega delavskega razreda. V ničemer pa se ne nanaša na čedalje bolj brezrazredne, socialno mobilne, postindustrijske družbe na današnjem Zahodu. Marksizem je vera tistih, ki so preveč trmasti, prestrašeni ali zavedeni, da bi se zavedali, kako se je svet spremenil, nepreklicno in na bolje.

Marksisti vsega sveta bi bili presrečni, ko bi izvedeli, da je marksizem mrtev. Lahko bi naredili križ čez protestne shode in stavkovne straže, se vrnili v objem objokane družine in uživali v spokojnem večeru pod domačo streho, namesto da bi morali na tisoč in prvi dolgočasni sestanek svojega komiteja. Marksisti si bolj kot česarkoli drugega želijo, da bi nehali biti marksisti. V tem oziru je biti marksist nekaj čisto drugega kot biti budist ali milijarder. Marksisti so podobni zdravnikom. Ti so čudaške, samozatajevane kreature, ki same sebe spravljajo ob posel, ko zdravijo ljudi, ki jih zato nič več ne potrebujejo. Podobno je tudi naloga političnih radikalcev priti do točke, ko ne bodo več potrebni, ker bodo njihovi cilji doseženi. Takrat jim bo dano poslednjič prikloniti se pred občinstvom, skuriti svoje posterje s Chejem, se spet lotiti tistega skoraj že pozabljenega violončela in se pogovarjati o čem bolj zanimivem, kot je azijski proizvodni model. Če bodo čez dvajset let marksisti in marksistke še vedno med nami, nam bo trda predla. Marksizem je bil že ustvarjen kot nekaj docela začasnega, zato so vsi, ki so se z vsem svojim bitjem predali marksizmu, zgrešili poanto. Poanta je v tem, da obstaja življenje po marksizmu.
S to sicer privlačno vizijo je povezana samo ena težava. Marksizem je kritika kapitalizma – najprodornejša, najstrožja, najobsežnejša kritika te vrste, kar jih je bilo kdaj napisanih. Je tudi edina tovrstna kritika, ki je preobrazila velikanske dele našega planeta. Iz tega potemtakem sledi, da mora marksizem vztrajati na okopih, dokler bo vztrajal kapitalizem. Samega sebe lahko odpravi samo tako, da odpravi svojega nasprotnika. Ko pa smo zadnjič preverili, je bil kapitalizem tako pri močeh kot kdajkoli.
Večina današnjih kritikov marksizma povedanemu sploh ne ugovarja. Namesto tega trdijo, da se je družbeni sistem od Marxovih dni tako spremenil, da ga je komaj še mogoče prepoznati, zato Marxove misli niso več relevantne. Preden si podrobneje ogledamo to trditev, kaže opozoriti, da se je Marx sam odlično zavedal večno spreminjajoče se narave sistema, ki ga je grajal. Prav marksizmu dolgujemo pojem različnih zgodovinskih oblik kapitala: merkantilnega, agrarnega, industrijskega, monopolnega, finančnega, imperialnega itd. Zakaj bi torej dejstvo, da je kapitalizem v zadnjih desetletjih spremenil obliko, postavilo na laž teorijo, ki njegovo bistvo vidi prav v spremembi? Za nameček je Marx sam predvidel zaton delavskega razreda in strm porast sloja belih ovratnikov. To si bomo ogledali malce pozneje. Predvidel je tudi tako imenovano globalizacijo – presenetljivo za človeka, o katerega mislih menimo, da so arhaične. Čeprav je morda prav njegova »arhaičnost« tisto, zaradi česar je še vedno relevanten ... Da ni več aktualen, mu očitajo prav zagovorniki kapitalizma, ki se sami pospešeno vračajo k viktorijanskim ravnem neenakosti.