Opis

Vieweghov pisateljski kredo je: Ne dolgočasi! In za zgodbe, uvrščene v izbor kratkih zgodb Zgodbe o ljubezni in seksu, to nedvomno velja. Viewegh je prvovrstni mojster te kratke forme. Tudi v tej knjigi so stalnica, rdeča nit zgodb družinski in ljubezenski odnosi. Kot pričata že naslova knjig, iz katerih so zgodbe izbrane, so zakon, seks, ljubezen avtorjeve pomembne teme in skozi čas doživljajo svoj razvoj, tako kot se razvija in dozoreva tudi avtorjev alter ego Oskar (tudi glavni protagonist Čudovitih pasjih časov). V prvih zgodbah Zgodb o ljubezni in seksu se v Oskarjevem zakonu začnejo pojavljati razpoke, ki naposled privedejo do ločitve od mladostne ljubezni; sledi obdobje nebrzdane sproščenosti, svobode in bolj ali manj neobveznega seksa – toda kmalu se pokažejo tudi negativne plati takega samskega življenja: osamljenost, celo nostalgija za preteklimi časi, želja po bolj umirjenem življenju. »Zame je eno temeljnih meril za izbor teme njena notranja nujnost. Izbrana tema mora biti za avtorja osebno pomembna – in družinski in ljubezenski odnosi zame popolnoma izpolnjujejo ta pogoj,« pravi Viewegh. In celo: »Tudi jaz se s distance nekaj let nekaterih svojih oseb malce sramujem … Ampak vsaka moja knjiga hočeš nočeš govori o tem, kar me je v času njenega nastanka pritegovalo, zanimalo, mučilo.« V zgodbah iz druge knjige se avtorjev alter ego (večinoma) umakne v ozadje in pripoveduje zgodbe z večje distance in z drugimi protagonisti. Tu nastopi (zrela) ljubezen v bolj ali manj presenetljivih variantah, ne nujno med žensko in moškim in ne nujno erotično obarvana.

Preberite odlomek

Na toaleti, kamor si je šel Jakub umit roke, ga je kar na lepem obšlo, da bi prstan – seveda zgolj teoretično – lahko podaril natakarici. To je bila, razumljivo, samo zabavna špekulacija. Tole bi šele bila romantična gesta, si je rekel Jakub. To bi bilo resnično veličastno! Kupiti prstan z diamantom prijateljici, s katero hodi že celo leto, to zmore skoraj vsakdo – ampak podariti diamant za dvajset tisoč tako rekoč neznanemu dekletu ... Naj bi se to izteklo tako ali drugače, ne natakarica ne on tega ne bi nikoli pozabila. Stavit bi šel, da bi to še po toliko letih pripovedovala svojim vnukom: Jakub je imel čudovite, prismojene ideje, res je bil velikodušen – predvsem pa je imel pogum. Življenje je znal zajemati s polno žlico – takih moških danes ni več ...

*

Jakub ji je položil roko na ramo in jo nežno, vendar odločno pritegnil k sebi – to navsezadnje še zdaleč ni bilo prvič, da je koga tolažil. Natakarica se je vdala njegovemu pritisku: prislonila mu je obraz na prsi in glasno zaječala. Restavracija je osuplo utihnila. Eva je nagubala čelo, sklonila glavo na stran in Jakubu pokazala navzgor obrnjene dlani. V tem letu, kar sta bila skupaj, je znal prevesti vse njene geste, ta ni bila izjema: Kaj pa je zdaj to, je dobesedno pomenila. Skušal ji je odgovoriti z mirom, ki ga je imel v očeh. Delam samo to, kar moram, ji je rekel s pogledom – vendar je ona zmajala z glavo, češ da tega ne odobrava.
»Zato ker je totalno ubrisana!« je zaslišal točajev togotni šepet.
Jakub je začutil, kako ga obliva vročina, in si je zaželel, da bi točaja mahnil. Zajel je sapo in pobožal natakarico po mokrem obrazu.
»Pojdi se malo umit,« je rekel tiho.
Ponovno je pogledal Evo, natakarico lahno prijel za komolec in jo odpeljal na damsko toaleto k umivalnikom. Medtem ko si je pljuskala vodo na obraz, je potegnil iz škatle nekaj papirnatih brisač in čakal; s prosto roko je pri tem šel v žep in se s kazalcem dotaknil škatlice s prstanom. Dekle se je vzravnala in se obrnila k njemu. Voda ji je tekla po vratu navzdol, oranžno majico je imela čisto mokro. Opazovala sta drug drugega.
»Padel mi je s točilnega pulta,« je pojasnila. »Kmalu po tistem, ko si odšel.«
»S točilnega pulta? Kako se je lahko ubil, če je padel s pulta?«
Skomignila je z rameni.
»Veterinar mi tudi ni verjel.«
Dal ji je papirnato brisačo in useknila se je.
»Ful mi je bilo všeč, da se ti niso gnusili tisti polulani prtički,« je rekla.
Videti je bilo, da bo spet začela jokati. Jakub jo je s prsti prijel za brado in jo privzdignil.
Življenje je popolna uganka, ga je prešinilo med dvema poljuboma.

*

»Izvolita naprej in se usedita,« je rekel Oskar. »Oprostita mi za nered.«
K dekletu je potisnil enega od naslanjačev in ji pomagal sesti; potem je k njej privlekel še drug naslanjač, z negibnim izrazom na obrazu počakal, da se je dekle med smehom sezula, in ji ga namestil pod noge kot podnožnik. Fantu je vzel pladenj, ga postavil na klubsko mizico, odprl obe steklenici in natočil vsebino v kozarca. Trume ljudi, ki so se sprehajale mimo, so ga opazovale – nekateri z odobravanjem in nasmehom, drugi z nerazumevanjem ali ogorčeno – ampak zdaj se ni bilo več mogoče umakniti. Sedel je poleg fanta na kavč, trčil z njim, malo popil in se zadovoljno razgledal.
Občasno – predvsem, kadar je pil – je počel take stvari. Skoraj vedno mu je bilo kasneje žal, ampak to zdaj ni bilo pomembno. Zdaj je bil sijajno razpoložen. Počutil se je duhovit in šarmanten.

*

Oskar je ravno odpiral novi dve steklenici, ki ju je malo prej prinesel, ko se je prikazal starejši prodajalec v modri halji podjetja; zmrdljivo je pogledal mizico, polno kozarcev in steklenic, in jim povedal, da je kaj takega prepovedano in da bodo morali oditi. Oskarja pa to ni niti najmanj vrglo iz tira.
»Motite se,« je govoril s prijateljskim nasmehom in kozarcem v roki. »Strankam je seveda dovoljeno, da preskusijo razstavljeno pohištvo. Mimogrede, bi hoteli nazdravit z nami?«
Prodajalec je nekam vznejevoljeno zavrnil predlog in potem že prav osorno rekel, da se je na razstavljene eksponate sicer možno poskusno usesti, ampak da to ne pomeni, da lahko kdo na njih sedi cele ure in zapovrh na njih še pije alkohol, prinesen iz restavracije; torej jih zato vse ponovno prosi, naj bodo tako prijazni in odidejo in naj predvsem ne pozabijo odnesti steklenic in vrniti kozarcev.

*

»Veste kaj,« jo je opozoril Oskar. »Ne me jezit.«
Prosil jo je, naj njegove namere, da jima kupi naslanjač, ne dramatizira – zagotavlja ji, da zanj tisti skromni znesek nikakor ne pomeni nobene finančne žrtve, medtem ko bo njima morda malce olajšal družinski proračun; sam to zelo dobro pozna. Rad pa bi jo prosil nekaj drugega.
»Kaj?« je rekla dekle koprneče; zgledalo je, da mu je pripravljena izpolniti katerokoli možno željo.
»Mislite, da bi se lahko dotaknil?« je rekel Oskar in pokazal na njen izbočeni trebuh, ki je napenjal karirasto blago obleke.
»Jasno!« je brez obotavljanja rekla dekle, ampak ponovno kdovekolikič že zardela.
»Lahko?« je rekel Oskar fantu, in ta je s pretirano ustrežljivostjo prikimal.
Oskar je iztegnil roko predse in čakal; dekle ga je prijela za zapestje, mu položila roko na trebuh in jo pokrila s svojo malenkost spoteno dlanjo.
Tudi skozi blago obleke je Oskar čutil telesno toploto, ki je puhtela iz napete kože. Zaprl je oči. Spomnil se je, koliko let ima sin – torej je to zadnjič doživel pred štirinajstimi leti.

*

Dana naj bi prišla kmalu po osmi uri in Oskar se je odločil, da se bo še pred njenim prihodom skopal; v banji je ostal kakšne pol ure, potem je zlezel ven, se obrisal, si posušil lase in si na koncu – kot ponavadi čisto samoumevno – v roke vtrl malo kreme. Nenadoma se je zdrznil in se osuplo zagledal vase v zamegljenem ogledalu: način, kako je uporabil kremo za roke (in kot je to navsezadnje vedno počel), je bil neizpodbitno, brez vsakršnega dvoma ženski. Natanko tako, se je presenečeno zavedel Oskar, sta si vtirali kremo v roke njegova bivša žena in njegova mati in natanko tako to počne njegova trenutna partnerica …Temu se je moral zasmejati, ampak to je bil dokaj negotov smeh. Privil je pokrov kreme in kremo odložil nazaj na polico, pri tem pa ni nehal opazovati svojih rok; svojih vitkih zapestij seveda ni videl prvič in prav tako dobro je poznal nežen, nekako sladkoben vonj kreme Palmolive, ki jo je uporabljal že leta (na hrbtni strani rok je imel občasno suho kožo) – kljub temu pa si je zdaj svoje roke ogledoval z nekakšnim na novo prebujenim zanimanjem. Pretežna večina njegovih drugih navad, kretenj in gibov, se je prepričeval v mislih, je bila povsem dokazljivo moških – recimo, kako si briše pot s čela ali kako odcedi špagete … Ampak to je bilo vseeno nekam nenavadno. Poleg tega se je v naslednjem trenutku spomnil, kako nezgrešljivo po žensko pozimi uporablja balzam za razpokane ustnice: malo si ga nanese na usta, trdno stisne ustnice in nekajkrat pomenca z njimi … Oskar je ponovil ta gib in se pri tem opazoval v ogledalu. Res je zgledal kot ženska. Preden se je odločil, da bo vse to vzel s smešne plati, ga je za sekundo ali dve obšla panika.

(Izbrani odlomki so iz različnih zgodb.)

© Modrijan založba, d. o. o., 2011