Opis

Iz spremne besede Igorja Sakside:

»Odveč je poudarjati, kako vesel sem bil priložnosti, da sestavim antologijo Živa sporočila. Spet sem se lahko pogovarjal s pesnikom, tokrat predvsem prek njegovih pesmi za odrasle – predvsem tistih, ki jih je vzel iz dolenjske ljubezni, da jih pred začudeno oko bralca ponesejo dobre roke velikih otrok. V sebi je namreč treba ohraniti nekaj otroško pristnega, a seveda ne otročjega, če želiš, da se te Pavčkovi verzi dotaknejo. Nekaj tiste otroške zaupljivosti in neposrednosti potrebuješ, da se lahko čudiš mehkim potezam pokrajine, ki jo pesnik slika s svojimi rimami, da greš po stezici spoznanj in preizkušenj ter da na koncu in vedno znova zaslišiš tihi šepet otroških ali božjih krilatcev. Po teh treh temeljnih tematskih skupinah sem, kolikor sem zmogel in znal, sestavil svoj izbor Pavčkove poezije. Izbranih nekaj manj kot sto pesmi seveda ne more in tudi noče predstaviti kakršne koli zaokrožene podobe pesnikovega opusa, ki je desetkrat obsežnejši. ...

Moje občutenje Pavčkove pesniške besede je narekovalo tri osrednje sklope pesmi: vsak med njimi ima kratek, trizložni naslov, ki povzema njegovo temeljno sporočilnost. Kraj, kruh, krog: pesmi o pokrajini, od koder zadiši po starožitnosti, delu in povezanosti z rodom iz zemljo. Sklop, iz katerega se v zbledelih, a še vedno jasnih barvah izrisuje podoba vasice, starožitnih slik, kjer ni prostora za žalost, komajda za otožnost. Narava, ki jo slika pesnik, je kot deklica igriva, predmeti iz mladosti pa polni mladostnih vonjev, ki jih v sodobnem času lahko zazna le še spomin. Kakor se v spominu milo in milostno svetijo podobe pesnikove mame, Špančkove Ane, očeta, zemlje očetov in dedov, vinogradov, solin, refoška in oljk ... Stezica: morda najbolj notranje raznovrsten in doživljajsko raznobarven razdelek knjige – vanj se vstopi z vprašanjem, po čem diši majhna pesem. Po čem le: po pomladi in dekliških kitah, cvetočem lanu, travah, diši po dvojini, ki traja kot človeška ljubezen od mladostnih zapeljivosti in zapeljevanj do zrelega, z dvojino okronanega govorečega molka. A v tej življenjski, nezmotljivi izročenosti drugemu je vedno znova zaznati trpki vonj molka, goličave, stiske, rane, izgube, hude poti k večnosti. A ga preglasijo toni besede, ki prinaša novo ljubezen in novo življenje. Angel moj: razdelek, ki bi lahko bil sklep ali začetek zbirke, a je zaradi svoje svetlobe v različnih odtenkih postavljen na konec izbora. Angel je sogovornik, njegov molk je zgovoren, njegov jezik dotika je otroški, v tem jeziku se vse povezuje v eno, vse je eno: vse je sozvočje velikih in malih stvari: sozvočje človeka, ki hodi po poti reke, školjke, zvezde, ptice, trte, zemlje, kruha, ljubezni – in angelov, od najmanjšega, majčkenega Benjamina do vseh drugih: novorojenca in mamice, angela ljubezni in učiteljice, ki razlaga nepredelano snov vsem svetnikom in Bogu očetu … Vsi ti svetli in mili kar naprej ponavljajo s pesnikom: tisti stari, zakleti, neuničljivi – živeti! Ne vem, kaj naj še dodam. Dovolj je besed. Čas je za živa sporočila.«