ŽIVLJENJE, STAROST IN SMRT NAVADNE DELAVKE

Name: ŽIVLJENJE, STAROST IN SMRT NAVADNE DELAVKE
Brand: ZALOŽBA CF.
SKU: 982212
Price: 27.00 EUR
Availability: InStock

novo

DIDIER ERIBON

Cena za kos z DDV. Dostava se obračuna ob zaključku nakupa.

27,00 €

Znižanje Razprodano

Različice izdelka

Mehka

27,00 €

Na zalogi

Preveri zalogo v knjigarnah

Status dobavljivosti: 3-5 delovnih dni

Podrobnosti o izdelku

Poglej vse

ISBN

9789612571900

Mladinska knjiga ID

982212

Leto izida

2025

Datum izida

03.09.2025

Število strani

252

Velikost (šxdxv)

135 × 200 × 10

Status dobavljivosti

3-5 delovnih dni

Zbirka

8287

Jezik

SLO

Teža

100 g

Založnik

ZALOŽBA CF.

Avtor

DIDIER ERIBON

Opis

Življenje, starost in smrt navadne delavke je pretresljiva sociobiografija, v kateri Didier Eribon osebno izkušnjo izgube prepleta z ostro kritiko nevidnosti starejših in delovanja institucij v neoliberalni družbi. V kombinaciji avtobiografije in filozofske refleksije avtor zastavlja ključno vprašanje: kdo govori v imenu popolnoma odvisnih, ko sami ne morejo več govoriti?

Didier Eribon po mamini smrti strne svoja osebna in sociološka premišljevanja, kot jih je zastavil že v knjigi Vrnitev v Reims ob smrti očeta. Z veliko mero samorefleksije in empatije opisuje mamino postopno pešanje, razmišlja o staranju, izkustvu staranja, o našem odnosu do starostnikov in do smrti.

Prav tako se sprašuje o doživljanju starih ljudi, ki so odvisni od pomoči. Pokaže, da izkušnjo staranja v zahodni kulturi težko sprejemamo in jo težko mislimo, saj se zdi, da premnogi teoretski, sociološki, filozofski koncepti vnaprej izključujejo starost.

Eribon se sprehodi skozi svoje spomine na mamo, skozi različna obdobja njenega življenja, ko je bila gospodinja, delavka in nazadnje upokojenka in ji s tem postavi svojevrsten spomenik. Mamino življenje bralcem prikaže v vsej kompleksnosti, ki sega od njenega sodelovanja v socialističnih sindikalnih bojih pa do njenega zagrizenega rasizma v pozni starosti.

Ob koncu svojega literariziranega premišljevanja staranje postavi za izhodišče razprave o političnem delovanju: kako se lahko mobilizirajo osebe, ki niso več mobilne niti zmožne priti do besede, da bi se vzpostavile kot kolektivni, politični subjekt? Kdo jih lahko razume in zastopa in kdo naj spregovori v njihovem imenu, da bi njihov glas postal slišen?