Opis

Med tekom imam mir in danes potrebujem prav to. Mir potrebujem, ker se želim vrniti v preteklost. Želim spet srečati ljudi, ki sem jih srečevala na svoji življenjski poti, jih še enkrat pozdraviti, se pomeniti, se posloviti, morda z zbogom, morda z na svidenje.

Nekako čutim, da me brez teka danes verjetno ne bi bilo tu, zato vem, da je prav, da sem za svoj rojstni dan izbrala ravno to, da ga proslavim s tekom. Prav je, da se mu oddolžim.

Šestinosemdeset let se sliši staro, enaindvajset kilometrov se sliši mlado, a jaz bi besedi rada združila.

Bili so že teki, na katerih so se mi utrinjale misli, ki so mi pomagale naprej. In takšnih misli sem posebej potrebna danes, ko me je tako strah.

Strah, da bom na vsem lepem obstala.

To je vsa resnica o človeškem življenju: biti z ljudmi, ki jih imaš rad in ti ljubezen vračajo. In ta knjiga je sijajen zgled. Ja, Helena beži, ker nikoli ni imela obstanka, ker obstanek je zgolj v naročju, tega pa ni bilo. Imela je srečo s Stanetom, a obstanka ni imela. Vsa knjiga je knjiga o gibanju – o motoričnem nemiru par excellence. Od teka, plesa, planinstva, do kolesa, motorja, avta. Nič drugega ni, če ni tega gibanja.
– Branko Gradišnik , pisatelj in publicist

Roman Bela dama je enostavno najbolj dramatična maratonska polovička, po kateri boste kadarkoli stekli! Briljantna zgodba o teku, ki ga je napisalo izjemno življenje.
– Samo Rugelj , urednik in založnik

Ko berem knjige o drugih ljudeh, ne spoznavam le njihovih življenj, ampak tudi samega sebe skozi oči drugih. In včasih me kaka življenjska zgodba tako prevzame, da vidim celo v prihodnost. Ja, ko bom velik, bom Helena Žigon.
– Urban Praprotnik , tekaški trener

Je lahko maraton, celo »samo« polmaraton dolg kot življenje? Odgovor na vprašanje je da, če o svojem zadnjem, letošnjem polmaratonu govori neutrudna Helena Žigon, 86-letna »bela dama« iz naslova knjige in ena najbolj prepoznavnih tekačic na slovenskih tekaških prireditvah. Na istrski maraton se je odpravila v svojem značilnem, skrajšanem tekaškem koraku letos spomladi, to pa je storila ravno na svoj rojstni dan z železno voljo in zdržljivostjo ženske, ki teče že skoraj vse življenje. Tudi tokrat se je odločila, da je ne bo nič odvrnilo od tega, čeprav je imela ravno tokrat vse razloge na svetu, da tega ne bi storila. Ne odvrne je dejstvo, da si je samo nekaj tednov pred tekmo zlomila dve rebri, ne ustavi je žalost, ker ji je manj kot tri tedne poprej umrl mož, s katerim je bila srečno poročena šestdeset let. To jo, nasprotno, navdaja z mislijo, da bi morda stekla kar za njim. Ne ustavi je nič. Gre za železno damo z belimi lasmi, ki nas v 21 poglavjih (ta dihajo v ritmu kilometrov) spusti v lastno življenje. Tega je v obliki literarizirane biografije zapisala in romaneskno oblikovala še ena nenavadna tekačica, Jasmina Kozina Praprotnik, s katero sva lani skupaj stekla začetne metre Ljubljanskega maratona. Tedaj se je, noseča že več kot devet mesecev, s svojim možem Urbanom pogumno odpravila svoji tekaški preizkušnji naproti. Kaj dobimo v tej knjigi, tem romanu v 42 tisoč korakih? Roman Bela dama je preprosto najbolj dramatična maratonska polovička, po kateri boste kadar koli stekli. Je briljantno izpisana zgodba o življenju ter gibanju in literarni prvenec, ki nas na nepozabnem emocionalnem vrtiljaku pelje od mladosti, ki jo Helena preživela brez svoje matere, do starostne modrosti in sprijaznjenosti s svojo preteklostjo. Vmes pa je gibanje, vse življenje gibanja, od plesa in planinstva do kolesa in teka. Knjiga, ki zadene že s prvim stavkom in je do konca intimno izpovedna hvalnica aktivnemu življenju.