Opis

Z elektronskim mikroskopom dokazana prisotnost strupenih nanodelcev v cepivih. Kakšne posledice imajo na človeško telo?

Stoletje po smrti Louisa Pasteurja se glede cepljenja pojavljajo številna vprašanja: Ali so cepiva varna? Ali povzročajo bolezni, kot so avtizem, multipla skleroza, alzheimer, parkinson, alergije … katerih število strmo narašča? Ali je njihova učinkovitost zagotovljena, na primer proti raku materničnega vratu ali proti gripi?

Na vprašanja raziskovalca Stefano Montanari in dr. Gattijeva odgovarjata s predstavitvijo svojih laboratorijskih raziskav o različnih cepivih. Opisujeta čredno in naravno imunost, trajanje imunosti, učinkovitost cepiv, vsebnost antibiotikov, pomanjkanje raziskav s kontrolno skupino, poenostavljanje postopkov pridobivanja dovoljenj, neškodljivost številnih nalezljivih bolezni, lažne epidemije.

»V cepivih sva iskala mikro- in nanoanorganske delce; sprva sva mislila, da jih sploh ne bomo odkrili. Pa vendar smo jih odkrili prav v vsakem vzorcu. Verjela sva, da sva s temi nepričakovanimi odkritji proizvajalcem naredila uslugo in da bodo ob spoznanju teh dejstev poskušali preprečiti vsebnost teh delcev v cepivih. Vendar ni bilo tako …«

Knjiga Cepiva da ali ne, je v izvirniku izšla pred izbruhom epidemije covid 19 in preden so farmacevtski giganti odkrili novodobna cepiva o katerih zaenkrat ne vemo veliko. Vprašanja naslovljena v knjigi ostajajo aktualna ne glede na korono. Tudi med epidemijo korona virusa se je izvajalo cepljenje proti gripi, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, hepatitisu itd. Italijanska raziskovalca Stefano Monatanari in dr. Antonietta Gatti ne pozivata proti cepljenju, ampak opozarjata na številna vprašanja, ki jih zaradi obveznosti določenih cepiv povsem upravičeno lahko zastavljamo tistim, ki določajo državni program cepljenja.

Moramo si zastavljati vprašanja: kakšna je verjetnost, da se novorojenček okuži s hepatitisom, če mati ni okužena in novorojenček ne potrebuje transfuzije? Kakšna možnost je, da dojenček zboli za boleznimi, ki so izginile ali so zelo redke, pa so kljub temu na programu obveznih cepljenj? Ali je prav, da zavajamo javnost s trditvijo, da cepljenje vedno in v vsakem primeru ščiti pred določeno boleznijo? Je etično prikrivati neželene učinke cepiv, ki jih proizvajalci sami navajajo? Na ta in druga vprašanja, ki smo jih zastavili, ne da bi polemizirali, nismo nikoli dobili niti približno zadovoljivega odgovora.

Katere informacije lahko zahtevamo od zdravnika, ki nas bo cepil? Kakšna je njegova pojasnilna dolžnost? Kdo bi moral pred cepljenjem potrditi varnost za posameznika, ki o cepljen? O čem in komu mora zdravstveno osebje poročati v primeru zapletov po cepljenju? Zakaj je v Sloveniji cepljenje otrok obvezno v Avstriji pa ne? Tako občutljivo vprašanje ne sme biti prepuščeno nepripravljenim politikom, histeričnim materam ali tistim, ki jim cepiva predstavljajo le vir dobička. Avtorja ugotavljata, da je razglasitev epidemije najbolj pogost in najbolj učinkovit primer spodbujanja cepljenja.

Ne poskušava prepričati nikogar. Edini razlog za to knjigo je spoštovanje obveznosti biti iskren, obveznost, ki nam je moralno naložena, saj se vsakodnevno srečujeva z dramatičnimi situacijami, skoraj tragedijami, zlasti kadar gre za otroke. Dejstvo ostaja, da ima vsak pravico, da se obnaša, kot se mu zdi primerno, vendar ta pravica ne sme kratiti pravice drugega. Skratka, kdor se hoče cepiti, naj to stori. Kdor noče, naj se ne cepi. Vsakdo pa naj v celoti prevzame odgovornost za izbiro in dejanje, starš, zdravnik, novinar, bloger ali politik.

Obvezno cepljenje otrok imajo v evropskih državah Albanija, Bolgarija, Češka, Hrvaška, Litva, Latvija, Madžarska, Malta, Slovaška, Slovenija, Srbija in Črna gora, Poljska, Romunija ter deloma Italija in Francija. V preostalih državah zahodne Evrope in Estoniji je cepljenje otrok v skladu s priporočili zdravstvenih oblasti prostovoljno.