Opis

Literarna pot priljubljenega bolonjskega profesorja in vplivnega semiotika, avtorja prelomne študije Odprto delo (1962), ki se je v sedemdesetih izkazala za eno ključnih postmodernističnih del, je do neke mere že ponarodela, čeprav so bili mnogi skeptični ob njegovem prvem izletu v literaturo. Eco je napisal roman Ime rože, ko ga je založnik prosil, naj prispeva besedilo za serijo kratkih trilerjev znanih Italijanov, ki pred tem še nikoli niso napisali leposlovnega dela. Začetni natis 30 tisoč izvodov, za katerega se je odločila založba, se je Ecu zdel pretiran, toda roman je postal popolna založniška uspešnica in kultna knjiga konca dvajsetega stoletja. Uspeh knjige je bil v celoti nepričakovan, ker je avtor roman zasnoval kot akademsko besedilo, prvih sto strani naj bi bilo celo namenjenih \"filtriranju\" (dovolj razgledanih) bralcev. Klasično detektivsko zasnovana zgodba nas je seznanila z likom bistroumnega Viljema iz Baskervilla, srednjeveškega Sherlocka Holmesa, srednjeveški labirinti knjižnic v samostanu pa se tu kažejo kot poti življenja in smrti. Ime rože je eden od najboljših prvencev v svetovni književnosti. Nato je Eco napisal tudi besedilo o pisanju tega romana z naslovom Ime romana. Kasneje je napisal tudi Ključ do (razumevanja) Imena rože, ki omogoča podrobnejši vpogled v zapletene zgodovinske reference, citate in asociacije, ki jih avtor uporablja v knjigi. Skrivnost avtorjevega pisanja je preprosto in humorno podajanje zapletenih (filozofskih in zgodovinskih) dejstev, pogosto, če je treba, tudi vulgarnost in satira. Leta 1986 je bil po romanu posnet tudi kar odmeven film, v katerem igrata Sean Connery in Christian Slater.

Imenu rože je sledil je roman Foucaultovo nihalo, svojevrstna študija o različnih vidikih paranoje, za katerega se je zanimal celo Kubrick, vendar ga je Eco zavrnil. Nato je napisal roman Otok prejšnjega dne, elegantno pripoved o duhu 17. stoletja, in roman Baudolino. Lani je izšel njegov peti roman La misteriosa fiamma della regina Loana (Skrivnostni plamen kraljice Loane), katerega prevod bomo kmalu dobili tudi pri nas. Seveda je bil Eco ves čas aktiven tudi na svojem osnovnem, jezikoslovnem in pedagoškem področju. Poleg na desni strani predstavljenih knjig so v slovenščini izšle še: Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove (Literatura, 1999), esej V labirintu (Hyperion, 2001) in Kako napišemo diplomsko nalogo (Vale Novak, 2003).

Roman Foucaultovo nihalo je še v času Jugoslavije, konec osemdesetih let, sprožil za tedanje čase kar nenavadno ostro tekmovanje za pravice do prevoda med založbama iz Hrvaške in Srbije, v katerem je zmagala beograjska Beletra. Gre za kompleksen psihološki triler, ki ga pripovedujejo Casaubon, študent filologije, ekspert za temo srednjeveških vitezov Templarjev, in dva urednika, ki delata za obskurno založbo v Milanu. Ta dva dobita besedilo pisca Ardenta s fantastično teorijo, ki govori o skrivnem načrtu ponovne vrnitve vitezov Templarjev, ki so se bili pred stoletji prisiljeni umakniti v anonimnost. Ko Ardento skrivnostno izgine, se ga trojica odpravi iskat, pri tem pa si pomagajo z uporabo svojega znanja okultnih znanosti. Roman zajema dve tisočletji človeške zgodovine, od Atlantide, staroegipčanskih svečenikov in zgodnjekrščanskih mistikov prek skrivnih viteških redov do prostozidarjev in sodobnih magičnih združb, avtor pa spretno napeljuje bralca na vprašanje: Ali obstaja skrivni načrt, ki usmerja tokove svetovne zgodovine? In kdo ga izvaja? Za založbo srečno naključje je, da roman izhaja v času navdušenja nad teorijami zarote Dana Browna, kar bo zagotovilo tudi širok krog bralcev Foucaultovega nihala.