Opis

Avtorjem je na podlagi poglobljenega študija uspelo osvetliti občutljive in nemalokrat sovražne odnose, ki so se v stoletjih razvili med Slovenci in Hrvati na eni ter Italijani na drugi strani.
Najtežje trenutke v zgodovini pa so primorski in Beneški Slovenci izkusili v času italijanskega fašizma. Prav na ta del zgodovine italijansko zgodovinopisje in politika največkrat sistematično 'pozabljata' in krivdo za tragične dogodke ob koncu vojne pripisujeta izključno barbarskim' Slovanom, ki ogrožajo italijanski narod na vzhodni meji. Pirjevec s sodelavci je to sklenil končati enkrat za vselej in tako je nastala do zdaj najpopolnejša slika primorskih in istrskih fojb, ki ob prikazu posledic ne pozablja na vzroke, ki so privedli do njih. Knjiga odločno zavrne italijansko izkrivljanje zgodovinske resnice, v skladu s katerim Slovenci niso bili žrtve italijanskega fašističnega nasilja, temveč zločinci, ki so se po vojni surovo znesli nad 'nedolžnimi in nemočnimi' Italijani. Stvari so končno postavljene na pravo mesto, zato bi Fojbe moral prebrati prav vsak Slovenec!  

Knjiga Fojbe pobojev ne zanika, jih ne opravičuje, pa tudi bagatelizira jih ne. Postavlja jih le v historični kontekst, pravično ovrednoti in demitologizira. Namenjena je najširši javnosti, pa tudi zgodovinarjem in diplomatom. /…/ Hvalevredno in značilno za delo je, da so avtorji morda več, kot je to v historiografiji v navadi, pustili govoriti virom. V knjigi so poleg citatov namreč objavljeni tudi najpomembnejši dokumenti o fojbah, nekateri sploh prvič. Prof. dr. Dušan Nečak

Treba je bilo odkriti in zbrati številne arhivske dokumente iz različnih domačih in tujih arhivov, med katerimi so arhivi v Ljubljani, Rimu, Londonu in Washingtonu, pa tudi časopisne in ustne vire. /…/ Knjiga pokaže vzroke za nastanek nasilja s strani Slovencev in Hrvatov (jugoslovanske vojske) nad Italijani. /…/ Zato je izid Fojb še toliko bolj pomemben, saj na podlagi arhivskega gradiva sintetično prikazuje vsa relevantna dejstva. S tem bralcem omogoča celovit vpogled v problematiko fojb. Prof. dr. Božo Repe  

Kratek predgovor

Pričujoča knjiga ima svojo zgodbo. Naj jo na kratko opišem. Desetega februarja 2007, ob dnevu spomina na eksodus in na fojbe, ki ga je tri leta prej skoraj soglasno uzakonil italijanski parlament, je združenje partizanov iz Ancone (Marche) sklenilo obeležiti omenjeni datum nekoliko drugače. Ker niso hoteli trobiti v rog slepega nacionalizma, so povabili nekaj slovenskih in italijanskih zgodovinarjev iz Trsta, Kopra in drugod ter jih prosili, da številnemu občinstvu, tako srednješolskim študentom kot starim borcem, nalijejo čistega vina, kar zadeva vprašanje »vzhodne meje«.1 Moram reči, da že dolgo nisem sodeloval na tako žlahtnem kulturnem dogodku. V strupenem ozračju šovinizma, ki se v sosednji Italiji stopnjuje iz leta v leto, je bilo srečanje v Anconi kot piš svežega zraka. Zato je tudi sprožilo, še preden smo na njem spregovorili, ogorčene proteste, češ da smo skrunilci »resnice«. Ob sklepu simpozija je v veliko dvorano, kjer smo zasedali, vdrla skupina mladcev in glasno protestirala. Nisem se mogel izogniti misli, da bi bili sodelujoči na okrogli mizi v drugačnih časih gotovo deležni udarcev in ricinusovega olja. Grenki priokus, ki ga je povzročil ta dogodek, se je še stopnjeval, ko sem imel priložnost prebrati poročila italijanskega časopisja ob dnevu spomina, ubrana, razen redkih častnih izjem, na isto noto, kakor da bi izhajala iz ene same kovačnice. Naj kot primer navedem citat iz članka »Konec druge svetovne vojne je dal Italiji možnost, da okusi srečno emocijo mirne in obnoviteljske prihodnosti « (oprostite nabreklosti, ampak tako pač pišejo v Italiji), objavljenega v najbolj razširjenem bolonjskem listu Il resto del Carlino: »Toda na obronku Italije, ne vzhodni meji, ni bilo konec tragedije: v Julijski Benečiji, v Istri in v Dalmaciji je nemškega tlačitelja nadomestil slovanski, ki ni bil nič manj krvoločen in je izbrisal vsako sled tisočletne latinske in beneške prisotnosti na tistem čudovitem predelu zemlje in morja. Da bi dosegel ta cilj, je novopečeni diktator, maršal Tito, ukazal fizično izničiti italijansko prebivalstvo. Za desettisoče ljudi se je začela kalvarija: streljanje, obešanje, utapljanje in strašna praksa metanja žrtev, pogosto živih, v globoke kraške jame, imenovane fojbe. V ta brezna, globoka tudi več sto metrov, s kamnitimi ostrimi in nazobčanimi stenami, so vrgli vojake in številne nedolžne civiliste: preproste može delovnega ljudstva, številne ženske, včasih tudi z otroki v naročju, in duhovnike; vsi so bili krivi le tega, da so bili in so se razglašali za Italijane. Iz bazoviške fojbe pri Trstu so Anglo-Američani izgrebli 600 (mrtvih), dejali pa so, da so pustili na dnu še 300 kubičnih metrov razmesarjenih trupel.«....