Kar dopuščajo čuti

Opis

Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja nagrajeni pesnik Robert Simonišek z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.«

Robert Simonišek, sicer doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v teh pesmih drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju« in dosegel goloto – kako danes izpisati, nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po prepoznanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej, čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Bolj kot zunaj se v pesmih razkrije nevidno in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je, takoj ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.


***

Mediji o knjigi:

»Čutiti je izkušnjo, ki jo nosi avtor, ostrino krika. Ne skriva se pred njo. Ne boji se je. /…/ 67 pesmi. Zadnji podari naslov: Kar ostaja. V zadnjih treh vrsticah pove bistvo: »Ljubezen ostaja edino učinkovito zdravilo za smrt.« Simonišek je avtor z doktoratom.« - Urška Krišelj Grubar, Muze, Zarja & Jana