Opis

»Vlada – okej, vlade, v tem času smo jih imeli že kar nekaj – bi morala razglasiti rdeči alarm. Tako kot ga je, ko je Slovenijo udarila žledokalipsa. Tudi kriza je namreč udarila z močjo naravne katastrofe. Vprašajte tisto nepregledno armado odpuščenih, brezposelnih, razdejanih, propadlih, razžaljenih, ponižanih in pozabljenih. Toda ironično: slovenske vlade so se na krizo odzvale ravno nasprotno kot na žledokalipso. No, predstavljajte si, da bi vlada ljudem, ki se tresejo v somraku žledokalipse, sporočila: zdajle vam bomo zategnili pas! Zdaj bomo za vas vpeljali stroge varčevalne ukrepe! Zdajle vam bomo oklestili socialne pravice! Ali pa si predstavljajte, da bi jim sporočila: vaše premoženje – hiške, v katerih se stiskate – bomo zdajle na hitro prodali tujcem, saj veste, tujim investitorjem, dobrim gospodarjem, da bomo lahko financirali odstranitev padlih dreves in vašo ponovno priključitev na elektriko!«
- iz eseja New Deal

»Ne le da so neoliberalci tako zaslepljeni, da kapitalizem branijo celo pred samim kapitalizmom (okej, pred drugimi kapitalizmi), ampak kljub strašnemu debaklu svojih načel še naprej vztrajajo, da so njihova načela pravilna in nezmotljiva. Kar je približno tako kot v stalinizmu, kjer je bil razcep med diamatsko teorijo in realnostjo tako velik, da ga je lahko »zapolnil« le gulag, najbrutalnejši sistem izkoriščanja najcenejše delovne sile. In kar je približno tako, kot da bi še vedno verjeli, da se Sonce vrti okrog Zemlje, pa četudi se je vmes zgodil kopernikovski obrat. Neoliberalci kopernikovskega obrata, ki se je zgodil, niso opazili, zato še vedno živijo v večnem incestu: družbi zvečer »svetujejo« to, kar jim je dopoldne naročil korporativni gospodar. In zato nam prodajajo to, kar uspeva le še v svetu, v katerem se nenehno ponavlja isti dan, ali bolje rečeno – ista noč, črna in hladna kot kri na ustih kanibala.«
– iz eseja Nikoli več

Recenzija Bukla

Neoliberalizem = konec sveta

»Banana republike vedno izgledajo fiktivno. Vedno se obnašajo tako, kot da jih ni. Vedno živijo slabo, stresno, v izrednih razmerah – v katastrofi. In politične elite ljudstvu vedno rečejo: če ne bo tako, bo še slabše! Alternative ni: ali banana republika ali barbarstvo. In natanko to je tudi sporočilo slovenskih političnih elit.«
Če bi za iskanje avtorja te misli po slovensko naredili referendum, bi bila udeležba sicer nizka, odgovor pa le en – avtor te misli, ki absolutno strne doktrino delovanja (ne le) slovenskih političnih elit, je Marcel Štefančič, že desetletja z naskokom najbolj plodovit publicistični multipraktik in avtor več kot šestdesetih knjig, katerih zadnja, Kdor prej umre, bo dlje mrtev, je te dni izšla pri njegovi že desetletje matični založbi UMco.
V svojem zadnjem delu, skupku političnih in družbeno angažiranih esejev se novinar Mladine, televizijski voditelj, filmski kritik in filozof ukvarja s stanjem slovenskega duha in družbe v času krize po krizi; v času krize po zimi našega nezadovoljstva, ki je prinesla upanje, da so politične spremembe mogoče, a odnesla – in še to prej ko slej le začasno – le Janeza Janšo.
Štefančič se lucidno in v le sebi lastnem slogu sprehaja po absurdih slovenske politike, po njeni patetični in konformistični podstati in manjku kakršne koli svežine ter predvsem (samo)refleksije. Vse skupaj seveda v globalnem kontekstu iz dneva v dan bolj trdne in, konec koncev, tudi transparente vladavine neoliberalizma, ki si je svet ukrojila po lastni podobi in celo proteste (in protestnike) kot take spremenila v tržni produkt. V množični in globalni tržni produkt.
Saj v resnici so stvari žalostno preproste: »Jasne ločnice med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi, nismo nikoli potegnili. In to nas ubija. Občutek imamo namreč, da vse sodi na trg. In da je to nekaj samoumevnega. In da je že od nekdaj tako. In da smo se tako sami odločili. Trg je zato prežel vse pore našega življenja. Ali bolje rečeno: naše življenje ni bilo še nikoli tako zelo podrejeno trgu,« v enem izmed esejev strne logaški erudit.

Boštjan Videmšek; Bukla 101-102