Opis

Krvavi poldnevnik (1985) ima dve žanrski oznaki: vestern in grozljivka. Zgodba o lovcih na indijanske skalpe v Teksasu ob mehiški meji v sredini 19. stoletja, ki jih vodi človeška pošast, imenovana Sodnik, in biblični slog McCarthyjevega pisanja sta njegov roman postavila na prvo mesto lestvic »najboljših grozljivk vseh časov«.

Krvavi poldnevnik velja za kultno knjigo, še več, za enkratno bralsko izkušnjo groze, lepote, norosti človeka, ki se še stopnjuje, ko se tolpi pridruži 14-letni otrok in začne zgodba drveti k pretresljivemu, mitičnemu koncu …

Romana Ni dežela za starce in Cesta, ki je bila ovenčana s Pulitzerjevo nagrado, sta Cormaca McCarthyja povzdignila v živega knjižnega klasika. Krvavi poldnevnik pa s surovostjo in nežnostjo proze še najbolje prikazuje bizarni, apokaliptični svet, v katerem se McCarthy in njegovi bralci vedno znova srečajo.

Krvavo in brutalno zgodbo o lovcih na indijanske skalpe v Teksasu ob mehiški meji v sredini 19. stoletja je revija Time uvrstila med sto najboljših romanov v angleščini, objavljenih v letih 1925–2005, ameriški kritik Harold Bloom pa ga je imenoval za najboljši primer žanrske literature.

Recenzija Bukla

Cormaca McCarthyja, avtorja apokaliptične Ceste in urbanega vesterna Ni dežela za starce, slovenskim bralcem najbrž ni treba posebej predstavljati, saj sta bila oba romana tudi ekranizirana (prva ekranizacija kakega njegovega dela je bil film Vsi ti lepi konji) in relativno hitro prevedena tudi v slovenščino. Vseeno pa je treba povedati, da se s Krvavim poldnevnikom bralec podaja v prav posebno bralsko (pre)izkušnjo. Krvavi poldnevnik je namreč surova balada o prvinskih letih Divjega zahoda, kjer se v ritmu grške tragedije brutalno nasilje neponovljivo meša z liričnimi opisi narave. Delo je zmodelirano po resnični tolpi Johna Joela Glantona, lovcev na skalpe, ki so sredi devetnajstega stoletja divjali po jugozahodu sedanjih Združenih držav, nekje na meji z Mehiko, in svoje trofeje prodajali bodisi ameriškim ali pa tudi mehiškim oblastem. Gosto pisano, z mnogimi simboli in biblično metaforiko obteženo pisanje ima v svojem osrčju fanta brez imena (ki proti koncu romana odraste v moža), ki se pridruži tolpi, ko ta nabira nove člane, ter se z njimi poda na krvavo odisejado. McCarthy virtuozno in zgodovinsko avtentično plete pot pohodov te tolpe, za katerimi ostaja samo razdejanje, bizarni prizori nasilja vstajajo pred nami in nam skoraj ne pustijo spati, arhetipski junaki, med katerimi je tudi ostudno privlačni sodnik Holden, unikatna mešanica svetovljanskega suroveža, pa tej zgodbi dajejo peklenski ritem, ki utrudi marsikaterega bralca, čeprav se splača potruditi, zdržati in priti do konca. Celo Harold Bloom, avtor tudi pri nas prevedenega Zahodnega kanona in eden najpomembnejših sodobnih anglosaških literarnih kritikov, je Krvavi poldnevnik do konca uspel prebrati šele v tretjem poskusu, kar pa mu ni preprečilo, da tega, morda najboljšega McCarthyjevega romana, ki ga je avtor napisal s pomočjo Guggenheimove štipendije in je izvirno izšel leta 1985, ne bi razglasil za sodobno literarno klasiko ter enega največjih ameriških romanov dvajsetega stoletja. Podatki na internetu kažejo, da naj bi Krvavi poldnevnik leta 2015 ekraniziral James Franco, že sedaj pa po spletu krožijo imena igralcev, ki naj bi najbolje upodobili sodnika Holdna. Pri tem zahtevnem delu pa lahko Francu zaželimo samo srečo, saj je jasno, kdo bi bil za ta material edini primerni režiser: Sam Peckinpah, seveda.
- Samo Rugelj