Opis

Teorije prekarnosti so naredile spoznavni obrat v ideologijah fleksibilnosti. Njihov dosežek je bil, da so zamenjale zorni kot menedžmenta z zornim kotom delavstva. A ker so se dolgo borile v ideološkem polju nasprotnika, jih je treba očistiti lažnega radikalizma in moralizma. Knjiga Mezdno delo si prizadeva, da s kritičnim branjem loči znanstveno »fantastiko« od znanstvenega raziskovanja. Rezultat, do katerega lahko pridemo s takim branjem, je izluščenje konceptov razredne sestave, soizkoriščanja, presežnega izkoriščanja in nesvobodnega mezdnega dela. Ti skupaj pomagajo pojasniti pomembno protislovje sedanjosti: da se lahko svoboda kapitalistov, ki temelji na sposobnosti akumuliranja kapitala, ohranja samo še z nesvobodo tistih, ki ustvarjajo vrednost.

Zadnja leta se v akademskih razpravah rado poudarja, da se je treba vrniti k delu. To ugotavljajo raziskave globalnih vrednostnih verig, ki se ukvarjajo s prestrukturiranjem podjetij. Študije prekarnosti, ki to raziskujejo s stališča dela, pa nas učijo, da ne vemo, kaj natančno je to delo. Zavračajo možnost, da gre za »mezdno delo«. Nekatere pravijo, da koncept mezdnega dela ne ustreza več modernim produkcijskim odnosom, druge pa, da je mezdno delo zgolj razkošje za razviti del sveta. Vseeno pa bi se večina strinjala s trditvijo, da se z »globalizacijo« kapitalizma vse več dela po svetu opravi v posredni ali neposredni podrejenosti kapitalu, v formalni ali realni podreditvi dela. Strinjala bi se tudi, da se tako imenovani trg dela globalizira. Čeravno delavke in delavci ne tekmujejo med seboj za delovna mesta neposredno, tekmujejo posredno.

Kapital umika investicije iz držav, kjer se delavstvo organizira, in investira v države, kjer se mu podreja. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, ali se delo, kljub svoji raznoličnosti po svetu, v resnici homogenizira. To vprašanje bi se, če se natančneje izrazimo, glasilo: Ali so te raznoličnosti zgolj variacije mezdnega odnosa?

Pri tem se seveda ne smemo slepiti, da je sodobna proletarizacija globalnih množic količkaj napredna. Bore malo je ostalo od njene zgodovinske naprednosti, ki je bila vsaj v tem, da je osvobajala ljudi odnosov osebne odvisnosti. Videti je, da se kapitalizem lahko ohranja le še z vsesplošnim pustošenjem in z odvzemanjem zgodovinsko doseženih delavskih pravic. S tem pa kapitalizem ustvarja nov tip osebne odvisnosti, ki je nedopusten celo po njegovih merilih. Čeprav so teorije prekarnosti naredile pomemben spoznavni obrat, ko so se borile z menedžerskimi diskurzi o fleksibilnosti, in je bil velik dosežek raziskav prekarnosti, da so zamenjale zorni kot menedžmenta z zornim kotom delavstva, so se še vedno borile v ideološkem polju nasprotnika z njegovimi orodji, meje med teorijo in ideologijo so postale nejasne. Italijanska ekonomistka Maria Turchetto še ostreje opozarja, da so se nekatere teorije prekarnosti premaknile iz znanstvenega proučevanja v »znanstveno fantastiko«. Če hočemo razumeti spreminjanje dela v sodobnosti, je torej treba začeti s kritiko teorij prekarnosti. Iz nje je treba izluščiti raziskovalna vprašanja, med katerimi so nekatera že skorajda pozabljena, in koncepte, s katerimi je treba delati v prihodnosti.