Opis

Dr. Slavoj Žižek je dosegel za filozofa nepredstavljivo prepoznavnost. Doma je zaradi svojega strastnega nastopanja in brezkompromisne drže poznan širši, ne le strokovni, javnosti; v tujini pa sodi med svetovno znane gostujoče profesorje.Izdal je več kot 100 knjig v dvajsetih jezikih in je v svetu najpogosteje citiran slovenski avtor. Razpon njegove filozofske oz. teoretske dejavnosti je zelo širok, zajema tako analize in interpretacije klasične in množične kulture (Wagnerjevih oper, Hitchcockovih filmov, Claudelovih tragedij, Jamesovih romanov ...) kot kritične premisleke sodobnih družbenih procesov. Glavno področje njegove dejavnosti pa je teorija v strogem pomenu besede.Za Žižkovo pisanje je značilno kritično soočenje filozofije, predvsem nemške klasične s Heglom na čelu, s teoretsko psihoanalizo. Že v svoji prvi knjigi Bolečina razlike je Heideggerjevo teorijo prečil s koncepti Jacquesa Lacana in Jacquesa Derridaja; v knjigah, ki so sledile: Hegel in označevalec, Zgodovina in nezavedno, Filozofija skozi psihoanalizo ..., pa je to svojo »metodo« vedno bolj dograjeval. Teme, ki se jih Žižek loteva v svojih delih, so zelo raznorodne: od vprašanja subjekta, nezavednega in želje, dobrega in zla, judovstva in krščanstva, dialektike in analitike pa do vprašanja marksizma in parlamentarne demokracije. V svoji zadnji knjigi Nasilje, ki je nedavno izšla v ­zbirki ­Analecta, je pod drobnogled vzel vedno bolj aktualen problem nasilja. Tega vprašanja pa se ne loteva neposredno, ampak nanj »vrže šest stranskih pogledov«. Ne zanima ga subjektivno nasilje, ampak njegova kompleksna interakcija z objektivnim oz. sistemskim nasiljem, ki vzdržuje razmerja gospostva in eksploatacije, ter simbolnim nasiljem, ki je utelešeno v jeziku. Oba tvorita na videz nevtralno ozadje, na katerem se nekateri dogodki kažejo kot »nasilni«. Žižek konkretne pojavne oblike nasilja (11. september, izbruh nasilja v New Orleansu, nemiri v pariških predmestjih, izraelsko-palestinski spor ...) interpretira s pomočjo različnih filozofskih in teoretskih konceptov, ki si jih »sposoja« od najrazličnejših mislecev: Descartesa, Kanta, Hegla, Heideggerja, Freuda, Lacana, Badioua, Sloterdijka ... Te hermetične izpeljave pa začini z laže razumljivimi »ilustracijami«, ki jih »pobira« iz vsakodnevne izkušnje: filmov, anekdot, šal ... Pri tem pa vseskozi uporablja heglovsko metodo dialektičnega sovpadanja nasprotij, s pomočjo katere pokaže, da imajo na prvi pogled nazdružljivi fenomeni isti koren. Avtorjeva drža ni agitatorska – zbujanje občutka, da je potrebno »nekaj storiti«, ampak strogo kontemplativna – s pomočjo potrpežljive kritične analize dognati, kaj nasilje povzroča. Kljub tej »odmaknjenosti« pa je Nasilje poudarjeno politično obarvano.V uvodnem eseju Žižek izriše pikro ironičen »psihološki profil« t. i. liberalnih komunistov, ikoni katerih sta Bill Gates in George Soros. Njihov goreč boj proti subjektivnemu nasilju in humanitarna dobrodelnost utelešata držo razvitih držav, ki nenehno »pomagajo« nerazvitim, da bi se izognile lastni soodgovornosti za njihov položaj. Kritičen je tudi do pozivanja k strpnosti, ki je nenehno na jeziku današnjih liberalnih multikulturalistov. Ti številne probleme zožujejo na problem nestrpnosti, prezrejo pa politično neenakost, ekonomsko izkoriščanje in nepravičnost, ki so prava »narava« globalnega kapitalizma. Zanj je značilno tudi, da so »reči« tiste, ki prosto cirkulirajo, medtem ko je cirkulacija »ljudi« vse bolj nadzorovana. Ta novi rasizem razvitih ločuje tiste, ki so vključeni v sfero ekonomske blaginje, in tiste, ki so iz nje izključeni. Zato je prava rešitev problema priseljevanja, kot poudari avtor, podrtje tega družbenoekonomskega zidu, ne pa policijskega. V današnjem svetu religija postaja glavni vir smrtonosnega nasilja. Žižek ne vidi rešitve v odpovedi nasilju, ampak v odpovedi religiji. V nekoliko nietzschejanskem duhu, ki je prisoten v vsej knjigi, poda apologijo ateizma. Ta je zanj mesto resnične moralnosti, ki od nas zahteva, da sprejemamo polno odgovornost za svoja dejanja, brez skrivanja za figuro velikega Drugega.