Opis

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr., magister filozofije in avtor mnogih, v zadnjih letih odmevnih in dobro sprejetih esejističnih knjig, kot so Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014, Rožančeva nagrada), Hitler – kako je preživel (2015, nominacija za Rožančevo nagrado) in Počnite, kar hočete, samo ubogajte! (2015), tokrat postavi ogledalo sodobni evropski družbi in njeni aroganci in nestrpnosti.V prvem delu in eseju Begunci opiše potovanje prekletih pred drugo svetovno vojno, ko so Judi obupano bežali iz nacistične Nemčije, vendar nikjer niso naleteli na dobrodošlico, to pa preslika v našo begunsko-migrantsko sedanjost. V drugem delu, Vojna, nam postreže z ironično resnico o tem, kako Evropa slepo posnema Ameriko in posledično uvaža militaristično mišljenje in delovanje, ki skupaj z neoliberalizmom uničuje pravno in socialno državo. V sklepnem delu z esejem Teror pa Štefančič smiselno zaokrožuje knjigo s prikazom terorja, ki ga zahodne elite predstavljajo kot osnovno in ključno lastnost Islamske države, s čimer na nas vplivajo do te mere, da postajamo neobčutljivi na trpljenje beguncev.»Vsa slaba, frankensteinska evropska politika, vsa ta vsota evropske nečimrnosti, se je v petek trinajstega – 11/13/15, če že hočete – zbila v Pariz. Vsa neprebavljena zgodovina evropskega odnosa do Bližnjega vzhoda je v Parizu izbruhala kri, ki je pokazala, koliko slabe evropske politike je šlo tja – in koliko te nekromantične vere, da je mogoče probleme in konflikte reševati le še z nasiljem.«»Če je svoboda sposobnost razumevanja sveta, v katerem živiš, potem evropski voditelji – itak vse bolj ponosni na to, česar bi se morali sramovati – ne živijo v svobodi, temveč v tiraniji, zato Evropa tvega, da bo njena prihodnost le imitacija sedanjosti, še toliko bolj, ker militarizacija vsakdanjega življenja prihaja v paketu z neoliberalnimi politikami. In to ni naključje: militarizacija vsakdanjega življenja in neoliberalizem sta ukrojena drug za drugega. Militarizacija vsakdanjega življenja pomeni zanikanje demokracije – neoliberalizem tudi.«»V očeh finančnih elit, imunih na demokratične procese in pravno državo, se zdijo revni, brezposelni in deklasirani nekaj oddaljenega in eksotičnega – kot begunci in Bližnji vzhod. In neoliberalne politike niso nič drugega kot nihilistične zgodbe o tem, kateri ljudje si zaslužijo življenje in kateri ne, kdo naj živi in kdo naj umre. Če jih prevedeš v vojaški jezik, dobiš vojne. Naj pa vas nikar ne čudi, da neoliberalizem, ki poziva k odprtim mejam in prostemu trgu, tako dobro pleše z neo­konservativizmom, ki poziva k državi nacionalne varnosti, zapiranju meja in zaklepanju Evrope.«– iz knjige