Marjane Satrapi – literarni fenomen v stripu

»Ne morem prehvaliti ganljive pripovedi Marjane Satrapi o njenem otroštvu, o odraščanju ognjevite deklice v revolucionarnem in vojnem Iranu. Četudi nas Perzepolis povsem razoroži in nemalokrat nasmeje, je v zadnji instanci predvsem šokanten in presunljiv«. Joe Sacco, avtor stripov Palestine in Goražde: Varovano območje.

Tekom zadnjih desetletij je mednarodna stripovska scena doživela pravcat preporod. Po zgledu Arta Spiegelmana in njegove mojstrovine z naslovom Maus, stripovske zgodbe o življenju Spiegelmanovega očeta, poljskega Žida, ki je preživel Auschwitz, nastajajo izpod peres avtorjev iz različnih delov sveta nove avtobiografske pripovedi, ki se poslužujejo stripovske govorice za pripovedovanje realnih in pol-realnih zgodb. Joe Sacco, avtor malteškega porekla, je s stripovskima reportažama Palestine in Goražde: Varovano območje  pokazal, da lahko stripovska govorica nastopa tudi kot novinarski medij. S kanadčanko Julie Doucet smo čutili in sočustvovali ob branju njenih zgodb iz stripovskega dnevnika. Šveda Max Andersson in Lars Sjunesson v svojih potopisih z Balkana prepletata nadrealistično fikcijo in resnične dogodke. Hrvaška avtorica Helena Klakočar je ustvarila sijajen potopisni izsek z družinske poti po Jadranu ob začetku vojne v Jugoslaviji. Francoski avtorji Joelle Manix, Matt Konture, Lewis Trondheim, Joann Sfar, David B in Marjane Satrapi pa so nenazadnje prepoznali, da strip kot medij ni nujno vklenjen v sfero fikcije. Marjane Satrapi je s svojim delom Perzepolis izbrala pravi trenutek za prihod na mednarodno sceno novega stripovskega izraza. Njen stripovski prvenec v podobi avtobiografske zgodbe najverjetneje predstavlja tudi prvi iranski strip (četudi je prva izdaja izšla v francoskem jeziku pri pariški založbi L'Association). Čeprav se Iran ponaša s številnimi vplivnimi ustvarjalci na področju literature, filma in karikature, iranski strip ni mednarodno prepoznan, Marjane Satrapi je tako pod vplivom francoskega Bande Dessinée pravzaprav zapolnila nekakšen semantični vakuum.

Prvi del Perzepolisa, ki je izšel v Franciji leta 2000 z zgodovinskim predgovorom Davida B., je doživel takojšen uspeh. Knjiga razodeva iransko zgodovino iz perspektive devetletne deklice, ki je islamsko kulturno revolucijo leta 1979 doživljala v duhu velikega pričakovanja. Imel sem to srečo, da sem leta 2001 med podelitvijo nagrad na odru angoulemskega gledališča Marjane tudi osebno spoznal (s Stripburgerjem smo tistega leta prejeli nagrado za najboljši strip v neodvisni produkciji, Marjane pa je prejela nagrado Alph-Art Coup de Coeur za najboljši prvenec). V trenutku sem v njej prepoznal inteligentno in prisrčno osebo ter avtorico, ki bo v svetu stripovske umetnosti še veliko dosegla, ne da bi izgubila tisto prirojeno skromnost. Primernost tona in avtentičnost občutij sta tisti obeležji albuma Perzepolis, ki sta še posebej pritegnili pozornost žirije. Umerjenost črno bele risbe odraža otroško tankočutnost in razkriva domišljijo, ki prevlada nad tragičnostjo padca iranske družbe pod žezlom diktature. Onkraj zgodovinskega konteksta izraža tisto, kar je  univerzalno. Istega leta je Perzepolis prejel tudi nagrado zlati lev Belgijskega centra stripa v Bruslju. Drugi zvezek pa ji je prinesel še glavno nagrado na angoulemskem festivalu leta 2002. A o ustvarjalni moči avtorice ne pričajo le nagrade. Tretji in četrti del Perzepolisa sta v nadaljevanjih izšla v znamenitem francoskem dnevniku Libération, prominentna ameriška založba Pantheon Books pa je izdala angleški prevod v trdi vezavi. Avtorica ljubi srečanja s publiko, ne tisto tipično publiko stripa željnih bralcev, pač pa z raznolikim in naključnim občinstvom, ki daje prednost 'resnemu' čtivu.

Igor Prassel

urednik založbe 2 koluta

Biografija

Marjane Satrapi je bila rojena leta 1969 v Rashtu (Iran). Mladost je preživela v Teheranu, kjer je končala francosko gimnazijo. Po kratkem postanku na Dunaju, se preseli v Francijo in vpiše študij ilustracije v Strasbourgu. Na začetku kariere je želela pod vplivom ameriškega grafičnega mojstra Miltona Glaserja postati slavna grafična oblikovalka. Prvi uspeh je doživela s svojimi knjigami za otroke, odločilno prelomnico v njenem življenju pa je prinesla šele selitev v Pariz. Tu se je seznanila s skupino mladih francoskih umetnikov, ki so se preživljali z izdajanjem stripov. Joann Sfar, Émile Bravo, Christophe Blain, David B. in Emmanuel Guibert so ji odprli vrata svojega studia (delavnice des Vosges), in prav David B. ji je s svojim stripom Božjast (v slovenščini izšel pri založbi Forum Ljubljana), presunljivim avtobiografskim opisom epilepsije, kot je to doživljal njegov brat Jean-Christophe, odprl oči in jo spodbudil k temu, da je svojo zgodbo prelila v strip.

Med procesom pisanja in risanja je Marjane doživela globoko olajšanje spričo dolgoletnih frustracij: »...Odkar sem se leta 1994 preselila v Francijo, svojim prijateljem ves čas pripovedujem zgodbe o življenju v Iranu. Ob gledanju televizijskih poročilih o Iranu vedno pobesnim, saj je tisto, kar kažejo, popolnoma ločeno od moje lastne izkušnje. Že skoraj dvajset let moram pojasnjevati, zakaj biti Iranec ali Iranka ni nekaj slabega...«. Ali kot zapiše v uvodu k ameriški izdaji svoje knjige: »Šah je bil na oblasti do leta 1979, ko je pred grožnjo prihajajoče revolucije pobegnil iz Irana. Od tedaj se to starodavno in veliko civilizacijo omenja večinoma v povezavi s fundamentalizmom, verskim fanatizmom in terorizmom. Kot Iranka, ki je v Iranu preživela več kot polovico svojega življenja, vem, da je ta podoba vse prej kot resnična. Zato je bilo pisanje Perzepolisa zame tako zelo pomembno. Prepričana sem, da celotnega naroda ne moremo in ne smemo soditi po zločinih peščice skrajnežev. Poleg tega nisem hotela, da bi tisti Iranci, ki so kot borci za svobodo izgubili življenja v iranskih zaporih, tisti, ki so padli v vojni z Irakom, tisti, ki so bili žrtve represivnega režima ali tisti, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje družine in domovino, potonili v pozabo. Čeprav lahko odpuščamo, ne smemo nikoli pozabiti«.

Leta 2007 je s francoskim kolegom Vincentom Parronaudom režirala celovečerni animirani film Persepolis, za katerega je prejela posebno nagrado žirije na festivalu v Cannesu ter nominaciji za evropsko filmsko nagrado in nagrado Oscar.

Zgodba

Marjane Satrapi nam z izostrenim občutkom za podrobnosti vsakdanjega življenja in navidez preprostim pripovednim slogom približa življenje deklice na pragu odraščanja v času porajanja iranske islamske revolucije. Zgodba se pričenja takoj po strmoglavljenju šaha Reze Pahlavija in nas popelje v življenje (edinke) Marjane in njene družine med iraško-iransko vojno. Odraščala je v moderni, liberalni družini. Oče marksistični intelektualec in mati feministka sta se kot politična aktivista borila proti surovi diktaturi. Njun boj je na Marji pustil neizogiben pečat in mlada revolucionarka je začela kaj kmalu simpatizirati s Castrom in Che Guevaro ter prebirati tekste o iranskih revolucionarjih. Spremljala je palestinski boj za osvoboditev in ameriško vojno v Vietnamu... Njena najljubša knjiga v tistih časih je bil strip z naslovom Dialektični materializem z Marxom in Descartesom v glavnih vlogah! Ob poslušanju zgodb o mučenju v iranskih zaporih, ki so jih pripovedovali stric, starši in prijatelji, je Marji hitro odrasla. S prihodom islamskih fundamentalistov na oblast sta strah in negotovost izpodrinila upanje in občutek novih priložnosti, katera je bilo čutiti ob začetku islamske kulturne revolucije. Čez noč se je Marjanino vsakdanje življenje obrnilo na glavo. Dečke in deklice so v šolah ločili, deklicam pa zaukazali nositi naglavne rute. Vse pogosteje je bilo slišati krike umirajočih (prihajalo je do surovih pokolov, kot je bilo zažiganje občinstva za zaklenjenimi vrati kinodvoran...). Marjane v svoji knjigi vse od prve zgodbe dalje razodeva svoj prezir do strogih pravil islamskega fundamentalizma. Kot večina Irancev se je tudi družina Satrapi začela kmalu ozirati čez ramo in skrbno izbirati besede ter način oblačenja v času tiranije konformizma, ki je zavladala Iranu. Povrhu je izbruhnila še vojna z Irakom, ki je prinesla nenehno bombardiranje Teherana in vojaški vpoklic na tisoče Irancev, vključno s trinajstletnimi dečki. Soočena z novo nastalo situacijo se je zdaj štirinajstletna Marjane začela upirati (najprej s pomočjo glasbe in zahodnjaških oblačil, katera so ji starši prinesli iz Turčije, nato z zoperstavljanjem učiteljem), zato so se starši odločili, da jo pošljejo študirati na Dunaj k materini najboljši prijateljici. Ko se je Marjane ponovno polastila svoje individualne in družbene svobode, je spoznala, da se bo s težavo pomešala med svoje vrstnike. Sekularna potrošniška družba ji je prinesla nekaj bridkih razočaranj in tako se je začela mlada Marjane vračati k svojim koreninam. Začela je zahajati med alternativno sceno in skozi svoje prve ljubezni postopoma zdrsnila v novo eksistencialno krizo...Vse dokler je na Dunaju ni obiskala mati in prinesla s seboj tisto »čustveno prtljago« materinske ljubezni, ki bo Marjane pomagala prebroditi tudi najneznosnejše trenutke. Mati in babica sta v življenju Marjane Satrapi odigrali bistveno vlogo. Z albumom Broderies, ki je izšel v zbirki Cotelette založbe L'Association in je posvečen njeni babici, je Marjane prekršila tabu in nam razkrila feministično plat iranske ženske (tri generacije žena ob skodelici čaja odkrito razglabljajo o nedolžnosti, ločitvi, ljubezni, ljubimcih, dogovorjenih porokah in spolnosti...). V četrtem in zadnjem delu Perzepolisa se z Marjane vračamo v Iran, na Akademijo likovnih umetnosti, nato pa jo spremljamo še ob zadnji emigraciji v Francijo...