Opis

Pred vami je knjiga o Ljubljani, njeni zgodovini, razvoju, graditvi in njenem rušenju. Mogočni zidovi so preživeli stoletja, stotine usodnih premikov in še več poseganj v njihovo stoletno jedro. Med zidovi ene izmed hiš, ki še danes stoji na Starem trgu, se je rodil Janez Vajkard Valvasor, avtor slavne Slave vojvodine Kranjske in opisovalec Ljubljane. Njegove spise in risbe o Ljubljani sta natančno pregledala in pretehtala Leon Jerovec in Milan Batista ter od blizu izrisala in ubesedila vrsto najimenitnejših mestnih zgradb in pogledov izpred treh stoletij. Valvasorju v zahvalo in Ljubljani v spomin.

Predgovor
Janez Vajkard Valvasor, ki ga imamo vsi v časteh, ker je pred 300 leti prvi med nami na enciklopedično temeljit način zaokrožil, strnil in prihodnjim
rodovom izročil zgodovinski spomin naših dežel, je svojo koroško topografijo pospremil z otroško čisto izpovedjo, da mu je »med drugimi
radostmi svobodnega, umetnost ljubečega srca … najbolj všeč risanje pokrajin, mest in stavb«, kar je lahko koristno popotnikom in deželam;
marsikateri popotnik si namreč po gledanju takšnih risb zaželi videti izvirnik. »Radost srca« je v trdni povezavi z nadarjenostjo, odločnostjo in
delavnostjo spočela sijajno slikovno dokumentacijo nekdanjega slovenskega sveta: velik del je objavljen, velik del še čaka na to v njegovi ostalini.
Kdo med temi upodobitvami še ni videl panoramične Ljubljane, zaznamovane s pridihom viteške ponosnosti in pomembnosti – kot da nad
njo vihrajo kraljevske zastave, čeprav ni videti nikjer nobene? Resda je že takrat bila večja in privlačnejša od mnogih sosednjih mest – od Trsta
do Celovca in Gorice – vendar ji je stari polihistor dodal nevidno pa zaznavno napoved prihodnje osrednjosti, kakršne takrat ni še niti najmanj
premogla. Pozneje, ko je v resnici zrasla v slovensko kulturno in potem še državno metropolo, pa je v potrebi po lastni identifikaciji veliko zadoščenja
lahko črpala tu iz Valvasorja. Kdo ne želi vedeti, iz česa je zrasel?
Zdaj sta dva moža s podobno »radostjo … umetnost ljubečega srca«, avtorja te knjige, natančno pretehtala in pregledala Valvasorjeve spise in
risbe ter napravila tisto, česar Valvasor v hlastavem obilju radovednosti ni zmogel, ali pa se mu je zdelo manj pomembno: od blizu sta izrisala in
ubesedila vrsto najimenitnejših mestnih zgradb in pogledov izpred 300 let. Tu so grajski stolp piskačev, od koder so sto let pred Valvasorjem tudi
Trubarja pozdravljali s »Te Deum«, stara stolnica svetega Miklavža, zaveznika ljubljanskih čolnarjev – skupaj s plemiškim pokopališčem (kjer
zdaj prodajajo solato in rože), vicedomska palača, samostani in obzidje s stolpi in mestnimi vrati, sijajni knežji dvor, ki ga je po potresu leta 1895
dal sicer zaslužni župan Hribar v navalu modernizacijskega zanosa po nepotrebnem podreti. Skratka, pripravila sta vrsto odličnih risb, ki sicer
ne vabijo popotnika v druge dežele, vabijo pa plemenito radovednost in domišljijo v našo skupno mestno preteklost. Vmes se je zvrstila še dolga
vrsta rodov, mesto se je povečalo za petdesetkrat, pa vendarle vsi vemo, kako je s takšnimi starimi ljubimi slikami: nikoli jih ni zadosti in nikoli
niso dokončane, kajti nič ni tako dokončnega in obenem tako neotipljivega, kot je preteklost, iz katere prihajamo.
Valvasor je umrl na jesen 1693; če bi blazni Kronos ne žrl otrok, ki jih sam rojeva, bi bil zdaj nekdanji polihistor star tri in pol stoletja, kar ni seveda
dano nobenemu človeškemu bitju; toda redkokomu je na drugi strani dano, da ostaja v tako vztrajnem spominu, obdanem z rastočo hvaležnostjo,
kot ostaja prav Valvasor. S to lepo knjigo, čisto po njegovem narejeno, gosposko in decentno obenem, naj je to še enkrat na glas povedano.
Dr. Matjaž Kmecl

Uvod
Pred vami je ena izmed knjig o Ljubljani, njeni zgodovini, razvoju, graditvi in njenem rušenju.
Kot tudi druge je nastala iz zanimanja, želje, da bi odkril čimveč njenih skrivnosti, med katerimi živim in ki me vedno znova vznemirjajo, ko v starem mestnem jedru še najdem tu in tam sled starega. Mogočni zidovi so preživeli stoletja, stotine usodnih premikov in še več poseganj v njihovo stoletno jedro. Med zidovi ene izmed hiš, ki še danes stoji na Starem trgu, se je rodil Janez Vajkard Valvasor, avtor slavne Slave vojvodine Kranjske in opisovalec Ljubljane. Njegove upodobitve Ljubljane so osnova za ponovno, oživljeno videnje Ljubljane v 17. stoletju.
Moje zanimanje za zgodovino in podobo srednjeveške Ljubljane izvira še iz šolskih oziroma študentskih let. Čeprav sem videl kar precej sveta, je bila lahko Ljubljana ves moj svet. Doživljal
sem ga in se vanj vključeval, nikoli pa nisem nehal biti radoveden ogledovalec ulic in podob.
Več poskusov je že za menoj, da bi na novo predstavil staro podobo Ljubljane in življenje v njej. Priznati moram, da so bili le poskusi, zato me je nemir gnal naprej. Pred kratkim sem postal kot lastnik originalne izdaje Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske znova navdušen nad množico podatkov o naši deželi, nad risbami naših gradov in krajev, nad običaji in ljudmi. Seveda moje ambicije ne sežejo do življenjskega dela Janeza Vajkarda Valvasorja, mi je bil pa v veliko oporo pri poskusu oživljanja podob Ljubljane v času njegovega življenja.
Knjige ne bi bilo tudi brez sodelovanja in navdušenja akademskega slikarja Milana Batiste, ki je v svoje risbe ujel duh časa, ljudi in utrip življenja znotraj obzidja srednjeveške Ljubljane. Tisto, kar ni zajeto v besedilu, povedo risbe in slike. Ujela sva skupno zanimanje in iskala prave podobe, dokler z rezultati nisva bila toliko zadovoljna, da sva jih pokazala drugim, strokovnim očem.
Leon L. Jerovec