Opis

Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej nam podaja v razmislek številne iztočnice, asociacije in filozofske silogizme, ki so na neki način prerasli obliko haikuja, čeprav so v večini postali še krajši.

Poleg tega, da je Primož Repar, pesnik in filozof, urednik in založnik ter organizator najrazličnejših mednarodnih znanstvenih in kulturnih simpozijev, izdal več kot sedemnajst pesniških zbirk, se lahko pohvali tudi s številnimi prevodi Kierkegaardovih del in z doktorsko disertacijo z naslovom Kierkegaard: Vprašanje izbire in eksistencialna komunikacija. V pesniški zbirki z naslovom Pot z Unij in naprej ga omenja skupaj s filozofom Diogenom in revolucionarjem Chejem Guevaro ter pri tem večkrat poudari osrednji pojem njegove filozofije – danski izraz "salighed". Pesnik ga označuje kot nekaj vmesnega med blaženostjo in blaznostjo: "Najnesrečnejši je najsrečnejši. / Kierkegaardova dialektika."

Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej ni ne zbirka haikujev ne literarni potopis ne dnevnik filozofskih samorefleksij, čeprav bi jo lahko umestili v vmesni prostor med vsem trojim.

- Miša Gams

Čeprav se Primož Repar kot avtor zbirke ne predstavlja neposredno, temveč prek psevdonima Zdrav Ko Riba, v uvodniku piše o sebi kot o tretji osebi, ki jo naključno sreča na otoku, "kako hodi ob pomolu navsezgodaj zjutraj sem ter tja kot kak Diogen". Poznavalec Reparjevih haikujev že v prvih verzih prepozna njegov značilni slog, ki se tokrat še bolj oklepa na videz nepomembnih detajlov, ki pa lahko z nedolžnim zamahom metuljevih kril pripeljejo do eksistencialne revolucije.

Že v uvodu imamo vtis, da se lirični subjekt poslavlja od Unij; na trajektu, ki odhaja proti Reki, zapisuje še zadnje vtise z otoka, ki postaja vse manjši – in tudi trivrstične pesmi tu in tam odstopijo prostor dvovrstičnim, a se kar nekako zdi, da tudi te postajajo predolge in da pesniški minimalizem še ni rekel zadnje besede. Pesnik se v istem hipu poslavlja od samote in norosti, ki ju je užil na redko poseljenem otoku, in se veseli srečanja z izbranko: »Nenadoma vztrepetam. / Ali me boš še / objela v Ljubljani?« In nekoliko pozneje: »Prihod v Ljubljano. Ničesar / več nimam v žepu razen / ljubezni.«

V nadaljevanju se spomini na Unije, h katerim se vsakič znova vrača, kot da bi iskal stik z materjo, prepletajo s spomini na psihiatrično bolnišnico, kjer s pazniki igra pingpong in se skupaj s kuharjem sprašuje, kam kdo spada: "Eni ste za odprtega, / večina za zaprtega, pravi / mojster kuhar" ter si v nadaljevanju sam odgovori na retorično vprašanje: "ko se zaupaš psihiatru, si / napravil harakiri". Bralec se tako utemeljeno vpraša, ali ni morebiti potovanje naprej od Unij simbolično potovanje onstran enosti, ki je ni mogoče uzreti in doživeti z racionalnim umom, temveč zgolj takrat, ko doživiš napad blaznosti in se svet prikaže v neobremenjeni luči.

Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej ni ne zbirka haikujev, ne literarni potopis, ne dnevnik filozofskih samorefleksij, čeprav bi jo lahko umestili v vmesni prostor med vsem trojim. Gre za glas vpijočega v puščavi, ki se zaveda, da je ves svet postal umobolnica lucidnih norcev, ki so se "sneli z verige" in jih niti zblojeni Diogen niti sistematični Kierkegaard ne moreta več držati na vajetih. Preostane mu le semantična igra z besedami, ki se kaže na eni strani v vključevanju starega pravoslavnega izraza za božansko norost ("jurodiv"), na drugi pa v podajanju zvočnih asociacij: "Morda sem ga / Polomil. Zlomil. Ulomil. / Kesam se."

Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo

- Primož Repar