Opis

Nadaljevanje I. dela. O dognanjih na področju genetike, ki postavlja na glavo antisemitizem, o dogodkih v 19. stoletju in začetku 20. stoletja, ki so zanetili I. svetovno vojno in še o marsičem.

Odlomek iz knjige:

»Ime, ki ga dobi človek ob rojstvu je imelo v obdobju Srednega veka na območjih kjer vlada krščanstvo dodaten pomen. S krstom podeljeno ime človeka narave posvečuje v božje bitje. Praktično je človekovo osebno ime skupaj s priimkom najprej pomenilo prebivalca nekega fevdalnega gospostva, ki je s krstom postal kristjan. Temu primerno se je moral pokoriti in služiti takratnim cerkvenim in posvetnim gospodarjem, ki so bili dani od Boga. Po fevdalizmu je bilo podobno. Rimokatoliška cerkev je še v 19. stoletju na ozemlju današnje Slovenije z imeni ločevala celo nezakonske in zakonske otroke. S prvimi je ravnala kot z izvržki, da so ostali morda zato malo bolj cenili lastne starše. Posebej ker je bilo starševstvo in otroštvo nekoč nekaj, kar si danes v povprečju komaj predstavljamo.

Danes se komaj zavedamo pomena osebnega imena, ki je nekoč igralo pomembno vlogo pri ločevanju ljudi na sprejemljive in nesprejemljive. Svoj višek je doseglo sredi 20. stoletja v času nacionalsocializma v Tretjem Rajhu. Pravzaprav ni v resnici povedalo nič o človeku, ki ga nosi, vse pa o starših oziroma imen dajalcih, ki so te z imenom kulturno opredelili četudi si bil morda najdenec/najdenka. Najprej so se v Srednjeveški Evropi od poganskih imen, ki so bila po pravilu vendsko-slovanskega izvora ločila krščanska imena latinsko, grško, franko-germanskega izvora1. Večino Vendov-Slovanov so krstili z imeni krščanskih svetnikov, da bi na ta način izbrisali vendsko-slovansko-pogansko identiteta praprebivalcev Evrope. Deloma se je izbris uresničil. Sanskrtski izvor večine tako imenovanih grško latinskih imen1 je bil pri tem zamolčan. Zelo zgodaj so se od prej naštetih imen razlikovala imena judovskega izvora. Priimki so bili v interesu države, saj so se dolgovi in davki prenašali preko priimka. Tako so se lahko ohranile tudi stare vendsko slovanske različice priimka, ki Cerkev ni zanimal. Krščanstvo se je v času fevdalizma nasilno razcepilo. Osnovne tri veroizpovedi so postale: rimokatolištvo, pravoslavje, protestantizem in judovstvo na začetku vseh treh. Medsebojne poroke med kristjani različnih veroizpovedi so bile prepovedane. Prav posebno mesto so imeli v teh prepovedih in ostali zakonodaji Judi. Krstni list na katerega ni imel posameznik nobenega vpliva na tem svetu, te je opredelil za celo na srečo ali smolo bolj kratko življenje najprej v fevdalizmu in potem naprej.

Ded Feliks/Srečko v rubriki rodovnega drevesa pod Vater/oče je bil rimo katolik, babica Ema v rubriki rodovnega drevesa pod Mutter /mati evangeličanka. Poroka med rimo-katolikom in evangeličanko, čeprav že v 20. stoletju, je s stališča pretekle zgodovine posameznikov korak naprej. Morda je bil njun vzor slovaški Madžar Lajoš/(V)Lado Košut. Med prvimi je oral ledino1 v 19. stoletju na ozemlju Ogrske, danes Madžarske. Sem je dolgo sodilo današnje Prekmurje kjer sta se Ema in Srečko poročila. Lahko pa je bilo to posledica takratne države, kjer je kralj Jugoslavije dajal prednost pravoslavju, in se ni kaj dosti brigal za prekrške v rimokatoliškem oziroma protestantskem svetu, kjer so bile medsebojne cerkvene poroke prepovedane.«