Opis

Sodobne tržaške pesnice je znanstvena monografija. Knjiga je za tisk prilagojena doktorska disertacija, ki jo je Vilma Purič leta 2018 zagovarjala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s področja slovenistike. Njeni mentorici sta bili prof. Irena Novak Popov in prof. Katja Mihurko Poniž, ki sta tudi avtorici recenzij. Izšla je v sodelovanju z Znanstveno založbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtorica je v svojem prikazu pregledna in natančna. Delo je koristno in poučno tako za prostor Slovencev v Italiji kot za bralca, ki se s to tematiko še ni soočil. Avtorica v uvodnih poglavjih pojasnjuje zgodovinski, kulturni in družbeno-politični okvir delovanja, življenjska in ustvarjanja Slovencev v Italiji. Uvodna poglavja so zelo drgocen, zgoščen pripomoček za razumevanja sedanjih družbeno-političnih razmer v slovenski manjšini v Italiji in njihovega zgodovinskega razvoja od konca druge svetovne vojne do danes. Uvodni del je koristen pripomoček za preučevalce sodobne slovenske književnosti, ki nimajo jasne slike o slovenski manjšini v Italiji, koristen pa je tudi za dijake in študente.

V knjigi Sodobne tržaške pesnice Vilma Purič predstavi razvoj ženskega pesništva v Trstu in pesništva slovenskih avtoric v Italiji v drugi polovici 20. stoletja. Gre za monumentalno in pronicljivo literarnozgodovinsko delo, kakršnega v slovenski književnosti še ni bilo, ker se avtorica, prvič v slovenskem slovstvu, osredotoča na žensko pesništvo v Italiji – obravnavala je 27 slovenskih in 6 italijanskih pesnic, upoštevala je slovenske pesnice, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku in tiste, ki se odločajo za italijanščino –, vse avtorice je umestila v časovni in prostorski okvir. Svoje raziskovanje je podprla z obsežno kritično literaturo in drugimi viri.

Avtorica izhaja iz teze, da pesnice s svojega ženskega obrobja laže ubesedujejo postopek transgresije, s katerim prestopajo prostorske meje, presegajo ustaljene položaje ženske zavesti, prenavljajo žensko in splošno literarno paradigmo, prelamljajo z ustaljenenimi družbenimi okviri in zmorejo priklicati iz domišljije utopične vizije prihodnosti. Razvoj ženskega pesništva je razumljen kot prehajanje od zastarelega k modernejšemu, celo preroškemu. Žensko pesništvo ni predstavljeno kot opozicija uveljavljeni kanonizirani literarni praksi, temveč kot umestitev novih, z ženskostjo zaznamovanih pomenov v literarni sistem.