Opis

Stebri družbe (1877) so ostra kritika dvolične meščanske družbe, ki pod uglajeno in moralno zgledno površino skriva izdajstvo, sebičnost, podkupljivost. V majhnem obmorskem mestecu konzul Bernick že desetletja skrbi »za narodov blagor«. Ravno ko načrtuje gradnjo obmorske železnice, se v mestu pojavi mlajši brat Bernickove soproge Johan Tönnesen, ki je pred več kot desetletjem pobegnil v Ameriko. Z njim pripotuje tudi Lona, ki jo je konzul Bernick nekoč ljubil, a se je raje poročil z drugo zaradi denarja. Sledi burno razkrivanje skrivnosti iz preteklosti. In ko Johan zagleda mlado Dino, ki živi pri zakoncih Bernick, se vanjo noro zaljubi in se odloči, da jo bo odpeljal v Ameriko in razkril resnico. Konzul temu ostro nasprotuje. Z vsemi sredstvi je odločen obraniti svoje »dobro« ime in tudi za ceno umora preprečiti Dinin odhod …

»Torej si zrasel v to, kar si zdaj, v laži.« (Stebri družbe, Henrik Ibsen)

ODLOMEK:

DRUGO DEJANJE

Dnevna soba v hiši konzula Bernicka.
Gospa Bernick sama sedi pri delovni mizi s svojim blagom. Malo pozneje z desne vstopi konzul Bernick s klobukom na glavi, z rokavicami in palico.

GOSPA BERNICK: Si že doma, Karsten?
KONZUL BERNICK: Ja. Z nekom se moram sestati.
GOSPA BERNICK (vzdihne): A ja, Johan bo gotovo spet prišel.
KONZUL BERNICK: Ta je pravi, ja. (Odloži klobuk.) Kje so pa vse dame?
GOSPA BERNICK: Oh, danes so odsotne.
KONZUL BERNICK: A tako. So se opravičile?
GOSPA BERNICK: Ja; rekle so, da imajo toliko dela doma.
KONZUL BERNICK: Razumem. In drugi tudi ne pridejo.
GOSPA BERNICK: Ne, tudi oni so danes odsotni.
KONZUL BERNICK: No, to bi ti lahko povedal vnaprej. Kje je pa Olaf?
GOSPA BERNICK: Pustila sem ga na sprehod z Dino.
KONZUL BERNICK: Hm, Dina, tepka lahkomiselna, da se takoj včeraj takole vrže na Johana –!
GOSPA BERNICK: Ampak, dragi Karsten, saj Dina sploh ne ve –
KONZUL BERNICK: Bi pa Johan lahko pokazal toliko uvidevnosti, da ji ne bi posvečal pozornosti. Videl sem, kako je pogledal trgovec Vigeland.
GOSPA BERNICK (s šivanjem v naročju): Karsten, se ti kaj sanja, kaj pravzaprav hočeta tukaj?
KONZUL BERNICK: Hm, on ima tam čez kmetijo, ki ji ne gre prav dobro, ona je pa včeraj rekla, da sta morala potovati v drugem razredu –
GOSPA BERNICK: Ja, na žalost, to je najbrž to. Ampak da je šla ona zraven! Ona! Po tisti strašni žalitvi, ki ti jo je prizadejala –!
KONZUL BERNICK: Eh, ne misli na te stare zgodbe.
GOSPA BERNICK: Kako pa naj mislim na kaj drugega v takšnem času? Saj je vendar moj brat; – ja, saj to ni zaradi njega; ampak zaradi vseh neprijetnosti, ki jih bosta nakopala tebi –. Karsten, na smrt me je strah, da –
KONZUL BERNICK: Česa te je strah?
GOSPA BERNICK: Kaj, če ga zaprejo zaradi vsega tistega denarja, ki je izginil tvoji mami?
KONZUL BERNICK: Oh, kje pa! Kdo bo pa dokazal, da je denar izginil?
GOSPA BERNICK: Oh, saj ve celo mesto, na žalost; pa tudi ti si rekel –
KONZUL BERNICK: Jaz nisem nič rekel. Mesto o teh zadevah nima nobenih podatkov, vse so samo govorice.
GOSPA BERNICK: Joj, kako si plemenit, Karsten!
KONZUL BERNICK: Pustiva te spomine, pravim jaz! Ne veš, kako me teži vse to odpiranje starih ran. (Hodi sem in tja, potem odvrže palico.) Da sta morala priti domov prav zdaj – zdaj ko potrebujem neskaljeno dobro voljo tako v mestu kot v tisku. Po vseh sosednjih mestih bodo pisali o tem. Naj ju sprejmem lepo, naj ju sprejmem grdo, v vsakem primeru bodo analizirali in diskutirali. Spet bodo privlekli vse stare zgodbe – prav tako kot ti. V skupnosti, kot je naša –. (Vrže rokavice na mizo.) In prav nikogar ni, da bi se pogovoril z njim in bi mi pomagal.
GOSPA BERNICK: Sploh nikogar, Karsten?
KONZUL BERNICK: Ne, kdo pa naj bi bil? – Da ju dobim na vrat prav zdaj! Nobenega dvoma ni, da bosta naredila kakšen škandal – sploh ona. Kakšna nesreča, da imamo takšne ljudi v družini!
GOSPA BERNICK: Ja, ne morem pomagati, da –
KONZUL BERNICK: Čemu ne moreš pomagati? Da si v sorodu z njima? Ne, pa res ne.
GOSPA BERNICK: In tudi ju nisem jaz prosila, naj prideta domov.
KONZUL BERNICK: No, no. Nisem ju prosila, naj prideta domov; nisem jima pisala; nisem ju za ušesa vlekla domov! Vse znam na pamet.
GOSPA BERNICK (zajoče): Ampak tako neprijazen si –
KONZUL BERNICK: Tako ja, kar jokaj, da bodo v mestu govorili še o tem. Nehaj s temi neumnostmi, Betty. Pojdi ven, sem lahko kdo pride. Ali naj vidijo gospo z rdečimi očmi? Ja, krasno bi bilo, če bi se razvedelo –. No, pa slišim nekoga na hodniku. (Trkanje.) Vstopite!
(Gospa Bernick gre na vrtne stopnice s svojim šivanjem. Ladjedelec Aune vstopi z desne.)
LADJEDELEC AUNE: Dober dan, gospod konzul.
KONZUL BERNICK: Dober dan. Saj lahko verjetno uganete, kaj bi rad?
LADJEDELEC AUNE: Pooblaščenec Krap je včeraj rekel, da konzul ni zadovoljen z –
KONZUL BERNICK: Z vsem v delavnici sem nezadovoljen, Aune. Z brodolomci ne pridete nikamor. Palma bi morala biti na morju že zdavnaj. Trgovec Vigeland me vsak dan nadleguje, z njim ni lahko sodelovati.
LADJEDELEC AUNE: Palma lahko odpluje pojutrišnjem.
KONZUL BERNICK: No, končno. Ampak američanka, Indian Girl, je tukaj že pet tednov in –
LADJEDELEC AUNE: Američanka? Razumel sem, da moramo dati prednost vaši ladji.
KONZUL BERNICK: Nobenega razloga vam nisem dal, da tako mislite. Tudi pri ameriški ladji morate dati vse od sebe, ampak se to ne dogaja.
LADJEDELEC AUNE: Ladijsko dno je popolnoma gnilo, čim bolj jo popravljamo, tem slabše je.
KONZUL BERNICK: Ni v tem problem. Pooblaščenec Krap mi je povedal, za kaj gre v resnici. Ne znate delati z novimi stroji, ki sem jih nabavil – oziroma bolje povedano nočete delati z njimi.
LADJEDELEC AUNE: Gospod konzul; tukaj sem petdeset let, vse odkar sem bil fant, navajen sem na stari način dela –
KONZUL BERNICK: Ampak zdaj ni več uporaben. Nikar ne mislite, Aune, da je to zaradi koristi, tega k sreči ne potrebujemo, a moram se ozirati na družbo, v kateri živim, in na podjetje, ki ga vodim. Od mene mora prihajati napredek, drugače ga ne bo nikoli.
LADJEDELEC AUNE: Tudi jaz želim napredek, gospod konzul.
KONZUL BERNICK: Ja, za vaš omejeni krog, za delavstvo. Oh, saj poznam vašo agitacijo; govore imate, ljudi podpihujete; ko pa se pojavi otipljiv napredek, kot so zdaj naši stroji, takrat nočete biti zraven, takrat se ustrašite.
LADJEDELEC AUNE: Ja, res se ustrašim, gospod konzul; bojim se za vse, ki jim bodo stroji vzeli kruh. Konzul tako pogosto govori o oziranju na družbo, jaz pa mislim, da ima tudi družba svoje dolžnosti. Kako si upata kapital in znanost dati v uporabo nove iznajdbe, preden družba izobrazi ljudi, da jih lahko uporabljajo?
KONZUL BERNICK: Preveč berete in razmišljate, Aune; to vam škodi; zaradi tega ste nezadovoljni s svojim mestom.