Opis

Nova knjiga avtorja uspešnic Rabelj ljubezni in Darilo terapije

V knjigi Strmenje v sonce skuša Irvin D. Yalom (1931), eden izmed največjih še živečih psihoterapevtov in zagotovo najboljši pisatelj med njimi, ki zaradi visoke starosti tudi sam zre končnosti v oči, odgovoriti na vprašanje, kako védenje o smrtnosti zaznamuje vsako človeško bitje in vpliva na njegovo vedenje, odločitve in (ne)zavedni um.

Tesnoba pred smrtjo je cena, ki jo plačujemo zaradi samozavedanja: smrt je senca, ki nas ves čas spremlja in ji ne moremo ubežati. Ker pa človek ne more živeti in bivati v nenehnem strahu, se lahko posveti vzgoji otrok, nasprotuje kopičenju materialnih dobrin ali pa se zateče v verovanje v višji smisel življenja, da bi s tem premagal grozo in strah pred smrtjo. Ne glede na to, kako radikalne so naše obrambe, pa z njimi nikoli ne moremo povsem pomiriti svoje tesnobe pred smrtjo. Vedno je tam nekje, skrita v zastrtih delih našega uma.
S knjigo Strmenje v sonce se je Yalom lotil svoje najtežje teme do sedaj, saj v njej ugotavlja, kako je tesnoba pred smrtjo pogost vzrok strahu, stresa in depresije pri njegovih klientih. To je knjiga modrosti za vse, ki bi se radi soočili in pomirili s svojim strahom pred smrtjo.

»Yalom je čarovnik, ki ničesar ne pusti zakritega.«
– Metro Times (Detroits)

»Ko beremo Yaloma, on bere nas.«
– dr. Manca Košir

»Irvin Yalom je napisal čudovito in pogumno knjigo – knjigo, ki je človeku v uteho, čeprav raziskuje in se spoprijema s smrtjo. Yalom nam pomaga razumeti, da se moramo vsi soočiti s paradoksom: fizičnost smrti nas uniči, toda ideja o smrti nas odreši.«
– George Valliant, avtor knjige Aging Well

»V knjigi Strmenje v sonce nam Irvin Yalom, kot nadarjeni psihiater v osmem desetletju svojega življenja, razkriva redko modrost o univerzalni človeški izkuš nji: grozi pred smrtjo. Z briljantnim pogledom osvetli naše strahove, nas obogati in preobrazi. Strmenje v sonce je navdušujoče, prepričljivo in v svojem bistvu poživljajoče branje. Kraljevski dosežek.«
– Dr. Jack D. Barchas, profesor in glavni psihiater na medicinski fakulteti Weill Cornell

»V knjigi Strmenje v sonce dr. Yalom z nami podeli težave svojih klientov, ki so povezane z umrljivostjo. V svojem značilno sočutnem in zdravilnem tonu nam predstavlja uvide v njihov strah pred smrtjo in, morda najbolj ganljivo, tudi svoje lastne občutke in osebne izkušnje s smrtjo. Čeprav se eksistencialne danosti smrti, izolacije in nesmiselnosti na prvi pogled zdijo turobne in prežete z brezupom, eksistencialni pristop dr. Yaloma bralcem pomaga na pozitiven in smiseln način postaviti te danosti v okvir, ki spodbuja osebno rast ter krepi naše vezi z drugimi in s svetom okoli nas.«
– Harold Ramis, igralec, pisatelj in filmski režiser (Izganjalci duhov, Neskončen dan in Analiza pa taka)


O AVTORJU
Dr. IRVIN D. YALOM (1931) je ameriški profesor psihiatrije na Stanfordski univerzi, avtor mnogih cenjenih učbenikov in knjig, med drugim Eksistencialne psihoterapije in Teorije in prakse skupinske psihoterapije ter knjižnih uspešnic Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe (UMco, 2016) ter Darilo terapije (UMco, 2017). Poleg prispevka k učenju o skupinski psihoterapiji je razvil tudi model eksistencialne psihoterapije, ki temelji na štirih danostih človeškega stanja: neizbežnost smrti, svoboda pri oblikovanju svojega življenja, osamljenost ali izolacija in odsotnost pomena oziroma smisla življenja. Za svoje psihoterapevtsko in strokovno delo je prejel različne nagrade, njegova dela pa so prevedena v številne jezike. Je tudi mož, oče štirih otrok in trenutno dedek petim vnukom.

»Nekateri ljudje – ki so izjemno prepričani v lastno imunost – živijo kot heroji, pogosto brez oziranja na druge ali razmišljanja o lastni varnosti. Drugi skušajo preseči bolečo ločitev, ki jo prinese smrt, z zlitjem – z ljubljeno osebo, z določeno aktivistično idejo, s skupnostjo, z Božanskim bitjem. Strah pred smrtjo je mati vseh religij, ki vsaka po svoje skušajo pomiriti človekovo hudo tesnobo zaradi končnosti bivanja. Po transkulturni formulaciji bog prek neke vizije večnega življenja ne lajša le človekove bolečine zaradi njegove umrljivosti, temveč omili tudi njegovo strašljivo izolacijo z zagotavljanjem večne božje prezence in jasnega načrta, kako smiselno preživeti svoje življenje.

Toda najtrdnejšim in najčastivrednejšim obrambam navkljub, človek nikoli ne more povsem ukrotiti, kaj šele zatreti svojega strahu pred smrtjo. Vedno je prisoten, tudi če ždi v kakšni skriti soteski človekovega uma. Morda drži, kar pravi Platon: ne moremo lagati najglobljemu delu samih sebe.«
– iz knjige