Opis

Nove pesmi Bine Štampe Žmavc so posebno, esencialno poglavje v njeni bibliografiji; gre za pesniško knjigo, v kateri se pesnica po eni strani na videz dokončno pomiri s svetom in dejanskim stanjem, po drugi pa daje jasno vedeti, da se pravzaprav ne bo nikoli dokončno pomirila, a tega zavedanja ne zavije v melanholijo ali grenkobo, pač pa v posebno obliko pesniškega in človeškega dostojanstva, ki je v naši poeziji redko.

Rešujemo se z ironijo, včasih sarkazmom, cinizmom … Bina Štampe Žmavc pa neizogibno srečevanje z usodo in njenimi ocepki sprejme kot nekakšno pastoralno dogajanje, kot minevajo letni časi in kot se svet vrti zdaj v to, zdaj v drugo smer … pri vsem tem zavedanju ni sama, pač pa ima pesem, dragoceno sopotnico, ki tokrat spregovori v prostem verzu.

Strmoglavljenje sanj je čisto človeško spoznanje; na neki točki najbrž ugotovimo, da svet ni iz Disneyja, pač pa se v resnici dogaja na čisto drugi ravni, kot smo si kdajkoli zamišljali. Sprejmemo, da lahko preživimo. S svojimi sanjami sicer strmoglavljamo vedno znova, a vsepovsod so oprijemki, takšni ali drugačni, in ko gledamo, kako sanje strmoglavljajo dalje, razmišljamo, na katerega bi se oprli. Nekateri pravijo, da se nam »zgodi življenje«, a to je preplitva formulacija; zgodi se nam minevanje in samo od vsakega posameznika je odvisno, kako bo to pretočil v nekaj substančnega.

Dotična pesnica se tega zaveda že dolgo, bodisi v sonetih bodisi v delih za mlade, kjer prav nič ne špara s spoznanji; eden najboljših dokazov je (med drugim) odlična zbirka Barka zvezd, ki pravzaprav niti ni starostno determinirana, v teh pesmih se lahko najdejo vsi, od prvih abecednikov do sivolasih gospa na kavicah v mestni kavarni in to je pravzaprav največja dragocenost poezije Bine Štampe Žmavc; zvrstne in starostne kategorije so tu sekundarnega pomena, za predalčkarje, če že hočejo.

Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi, zapiše pesnica v eni pričujočih pesmi – zapiše pravzaprav najvišjo življenjsko filozofijo, odkrivati sebe in se pomiriti s svojo samoto (ne osamljenostjo! – ali pa, občasno, tudi), kar pomeni, pomiriti se s svetom.

Pesmi iz pričujoče zbirke so različnih dolžin in narav, nekatere bolj melanholične, druge bolj stoične, vseskozi pa je prisotna nit usode, tistega faktorja, nad katerim človek največkrat tarna, redkokdaj pa ga vzame v svoje roke. A pesmi, ki so pred nami, so v resnici pesmi duha in prostora, tistega človeškega in pesniškega prostora, ki je obenem posvečen in racionalen. Pesnica si ne dela utvar, že zdavnaj je sprejela vsakdan, sprijaznila pa se z njim ni, ker ji tega ne dovoli njen duh, njena pesniška in človeška drža.

Iz te drže izhajajo vsi njeni verzi, in ko beremo njene posvetitve (denimo posvetitev pomladi, tu nalašč zapisano z malo začetnico), beremo hkrati tudi njeno edino in najvišjo poslanico – zavezanost pesmi, zavezanost duhu časa in prostora. Če niste prepričani, da je to eno in isto, morate pesmi brati znova.

Pričujoča knjiga kar kliče po vedno vnovičnem branju, vedno vnovičnih posvetitvah, ki s skorajda že psalmičnimi verzi (ne da bi pri tem postali prepoduhovljeni) pretuhtava strmogljavljenja sanj. A padati v to strmino je z Bino Štampe Žmavc izjemen bralski užitek. Ker vemo, da bo na koncu pesem. Najvišja oblika duhovnosti.

Matej Krajnc