SVET JE VMES

Name: SVET JE VMES
Brand: ZALOŽBA PIVEC D.O.O.
SKU: 891190
Price: 24.90 EUR
Availability: InStock

ALEŠ ŠTEGER

Cena za kos z DDV. Dostava se obračuna ob zaključku nakupa.

24,90 €

Znižanje Razprodano

Različice izdelka

Trda

24,90 €

Na zalogi

Preveri zalogo v knjigarnah

Status dobavljivosti: Na zalogi pri dobavitelju

Podrobnosti o izdelku

Poglej vse

ISBN

9789617164473

Mladinska knjiga ID

891190

Leto izida

2022

Datum izida

02.12.2022

Število strani

Velikost (šxdxv)

160 × 210 × 10

Status dobavljivosti

Na zalogi pri dobavitelju

Jezik

SLO

Teža

100 g

Založnik

ZALOŽBA PIVEC D.O.O.

Avtor

ALEŠ ŠTEGER

Opis

Med človekom in človekom ni razlike, le premor in bolečina.

Pesniška zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srečanj predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno povezujejo njene stične točke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne, eksistencialne in družbeno-angažirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike. V daljših po eni strani razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, kot so duša, svet, dom, poslanstvo in usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise čisto vsakdanje zgodbe in podobe. Kot vezni elementi med te daljše pesmi pa se na način ponavljajoče se mantre vrivajo petvrstičnice, ki ponujajo razmislek o človeku, smrti, svetu …

Pesniška govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah, skozi arhetipe, spet drugič je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja. Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in občutno poudarjen, pa Šteger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu omogoča povezanost z besedilom.

***

Avtor o zbirki:

Ko je umolknilo. Ker ni imelo več kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil živi konec, ko je umolknilo. Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo. In ni bilo več nobenega odmeva. In ni bilo mojega življenja, ki ni moje, v besedah, ne besed, ki niso moje, v življenju mojem. Nič. Ko je vse, prav vse umolknilo. In več ni bilo. In sem vedel, da se več ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je neizbežno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem mogel več stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Doneče kotrljanje. In ni hotelo oditi. Pojdi proč, sem rekel. In nisem rekel jaz. Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejše. Je vse bolj preraščalo v ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz živega. Iz slepote moje takšen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obrača odsotno, vrti po pustih ustih, kar se ne pusti izreči. Zmeraj znova. In sem sam igrača ponovitev? Ponovno? Toda čemu? Z vsem, kar nima kraja. In ne sedanjosti. Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je še svet. A ne več moj. Svet nekega človeka. Ne tu ne tam. Vmes.