Tišina za oči

Name: Tišina za oči
Brand: CICERON, ANDREJ POZNIČ S.P.
SKU: 807442
Price: 24.00 EUR
Availability: InStock

BRANKO ŠOMEN

Cena za kos z DDV. Dostava se obračuna ob zaključku nakupa.

24,00 €

Znižanje Razprodano

Različice izdelka

Mehka

24,00 €

Na zalogi

Na zalogi v poslovalnicah takoj ali preko spletnega naročila

Preveri zalogo v knjigarnah

Status dobavljivosti: 3-5 delovnih dni

Podrobnosti o izdelku

Poglej vse

ISBN

9789616627870

Mladinska knjiga ID

807442

Leto izida

2020

Datum izida

13.03.2020

Velikost (šxdxv)

130 × 200 × 17

Status dobavljivosti

3-5 delovnih dni

Zbirka

4020

Jezik

SLO

Založnik

CICERON, ANDREJ POZNIČ S.P.

Avtor

BRANKO ŠOMEN

Opis

Pričujoči roman Tišina za oči je na predlog prijatelja Branka Lustiga (1932-2019), preživelega otroka iz Auschwitza in veliko pozneje dvakratnega oskarjevca, nastal kot filmski scenarij o koncentracijskem taborišču Auschwitz. Scenarij je bil v Hollywoodu potrjen, film pa žal nikoli posnet …

Pretresljiva zgodba o posebnem oddelku Sonderkomandosev, jetnikov, ki so s trupli mrtvih somučenikov polnili krematorijske peči, dokler ne bi prišli tudi sami na vrsto, je izmišljena – samo smrt v njej je resnična, pravi avtor. Vendar pa imajo tako glavni liki kot tudi dogajanje svoje resnično zgodovinsko ozadje v brezupnem uporu Sonderkomandosev v Auschwitzu jeseni 1944. Kakor koli, ob prebiranju Šömnovega romana izgubimo občutek za stvarnost; dogajanje je tako nedojemljivo, prizori na železniškem peronu, na Appelplatzu, pred krematorijskimi pečmi … so tako nadrealni, da bi se nam zgodba tudi kot resnična morala danes, sedem in pol desetletij pozneje, zdeti izmišljena.

Pomemben del tiste banalnosti zla, o kateri je ob Eichmannovem procesu nekoč pisala Hannah Arendt, je bila normalnost nepredstavljivega; tokrat banalnost zla opazujemo na drugi strani, pri žrtvah, ki vsaj na videz začenjajo smrt v vseh njenih lagerskih pojavnih oblikah sprejemati skoraj tako samoumevno, kot so jo njihovi krvniki. Šele ob njihovem naivnem, spodletelem uporu skorajda z olajšanjem ugotovimo, da razčlovečenje vendarle ni bilo popolno. V zavedanju prihajajoče smrti, v kolektivnem umiranju in samoodrešitvi, se izkaže, da so kurjači krematorijskih peči globoko v sebi ohranili lastno človeškost in vero v sočloveka.