Opis

Odlomek iz knjige

1
»Poiščite jo. Naj stane, kar hoče. Naredite, kar je treba, in Madeleine Clavell pripeljite v Versailles.«

Stotnik Nicolas Maisson se je globoko poklonil Ludviku XIV. in s klobukom podrsal po tleh, ko je široko zamahnil z njim.

»Oui, vaše veličanstvo.«

»Rad bi tudi njenega najstarejšega sina. Kralj se je s hrbtom naslonil na pisalnik in sklonil glavo. Bujna lasulja mu je zakrila oči. Dvignil je glavo in se zastrmel mimo vojaka. Stopil je po kabinetu, se ustavil pred oknom in pogledal skozenj. »Kaj ni Versailles najlepši kraj na svetu?«

»Da, vaše veličanstvo. Na vsem svetu ni lepšega.«

Pomislil je, kako sta se z Madeleine sprehajala po vrtovih, ko je bila njuna zveza še nedolžna in mlada kot Versailles, ki je šele nastajal. Tukaj, z njim, je odrasla. Dobil jo bo nazaj. »Zakaj si kdo ne bi želel biti tukaj?«

Vojak ni odgovoril. Kralj se je obrnil in ga odslovil z zamahom roke. »Odpravite se. Vzemite, kogar želite, in vse, kar potrebujete. Začnite v Ženevi, v Calvinovem braniku protestantizma. Tja pobegne večina hugenotov.« Stisnil je ustnice in dodal: »Če je ni tam, poiščite nekoga, ki ve, kje je.«

Stotnik Maisson se je poklonil in pripravil, da bi odšel.

»Stotnik, še nekaj.«

»Da, veličanstvo.«

»Ne uporabite sile po nepotrebnem. Madame Clavell in njenemu sinu ne smete skriviti niti lasu.«

Jacob Veron je privezal konja pred krčmo v predmestju Ženeve in na hitro pogledal naokoli. Pomočnik pastorja katedrale svetega Petra si je potegnil na obraz krajce mehkega klobuka in vstopil v hrupno gostišče. Nekaj gostov ga je pogledalo, a se je zdelo, da mu niso posvetili posebne pozornosti. V zraku je visel gost dim, ki se je mešal s smradom neumitih teles, prepotenih od dela in potovanja. Poiskal si je odmaknjeno mizo in se usedel.

Približala se je mlada točajka. »Kaj boste?«

»Samo malo piva.«

»Je to vse?«

»To je vse.«

Točajka je pobrisala mizo in klepetavo rekla: »Mislim, da vas tukaj še nisem videla. Ste novi v mestu?«

Želel si je, da bi ga pustila pri miru. »Ne … No, pravzaprav da. Dolgo me ni bilo tukaj.«

Odšla je k točilnemu pultu in se vrnila z vrčkom piva. Sklonila se je, da ga je postavila predenj, in pri tem pokazala precej bujnih prsi, ki so gledale iz globoko izrezanega životca. »Bi vas mogoče nocoj zanimala družba?«

»Oh … Uh, ne,« je zajecljal Jacob. »Hočem reči, zelo privlačni ste, ampak … Uh, tukaj sem po opravkih … Oziroma … Uh … Da bi se dobil s prijateljem, ki ima tukaj opravke … Hočem reči …« Z roko je zadel vrček in polil nekaj piva, preden mu ga je uspelo ujeti.

Točajka je s krpo pobrisala polito pivo in se zasmejala. »Nisem vas hotela zmesti. Chérie, tukaj bom, če si boste premislili.«

Še enkrat se mu je nasmehnila in odšla.

Jacob si je z robcem obrisal čelo in naredil požirek.

Takrat sta vstopila dva mušketirja, se ustavila in pogledala po krčmi. Vstal je, da sta ga v gneči opazila in se prebila do njega.

»Pozdravljeni, gospod Veron.« Višji z gomoljastim nosom in škilastim pogledom se je usedel na drugo stran mize.

Jacob se je spomnil, da mu je ime Nicolas Maisson. Manjši mušketir z od koz brazgotinastim obrazom je stal.

»Ste prinesli denar?« je vprašal Jacob.

»Ne boste svojima novima … tovarišema ponudili pijače?«

»Seveda. Kako nevljudno od mene.« Jacob je pomignil točajki, manjši mušketir pa je odmaknil stol.

»Ste kaj živčni?« se je Nicolas nagnil čez mizo. »Francoskemu kralju boste priskrbeli dragocene podatke. Menda vas ne mučijo pomisleki?«

»Sploh ne. Samo v katedralo bi se moral vrniti.«

»Nazaj k duhovnim dolžnostim?« Napeto ozračje za mizo je prekinil raskav mušketirjev smeh. »Monsieur, povejte mi, ali so vsi hugenoti tako vdani kralju kot vi?«

Jacob se je presedel. »Moja zvestoba kralju Ludviku, od Boga postavljenemu vladarju Francije, presega zvestobo vsemu drugemu.«

»To rada slišiva. Dajte nama podatke, ki jih potrebujeva, in potem boste dobili denar.« Stotnik Maisson je iz jopiča potegnil mošnjo in jo vrgel na mizo.

Jacob je segel po njej, a ga je Nicolas z ogromno šapo trdo prijel za podlaket. »Ne, dokler nama ne daste podatkov.«

»Kako naj vem, koliko je v mošnji?«

»Kako naj veva, če so podatki, ki jih imate, resnični?«

»So. Zagotavljam vama, da so.«

»Bon! Zagotavljam, da je tukaj ves denar.« Nicolas se je nagnil čez mizo, uprl pogled v Jakoba in ga še vedno stiskal za podlaket. »Mislim, da bomo morali zaupati drug drugemu, kajne?«

»Mislim, da.«

Izpustil ga je. Pastor je začel s pogledom, uprtim v mošnjo: »Kraljevi sumi so pravilni. Madame Clavell je z otrokoma prišla s svojega posestva v Grenoblu in poiskala zatočišče v katedrali svetega Petra. Naselili so se pri družini pastorja Gerarda Du Puya v majhni vasi, uro severno od tod.«

»In njen mož je na galeji.«

»Non. Lastnik ladje, na kateri je bil François Clavell, je tudi hugenot, zato ga je izpustil in Clavellovi so spet skupaj. Ampak imate srečo. Monsieur Clavell je bolan in po tem, kar sem slišal, mu je ostalo samo še nekaj mesecev življenja.«

»O, to bo še laže, kot sva mislila. Je njen sin z njo?«

»Dva sinova ima in hčerko.«

»Starejši sin.«

»Da, z njo je. Mislim, da ima približno petnajst let.«

»Hm. To bo ravno prav.«

»Prosim?«

»Nič, nič.« Nicolas je mošnjo potisnil proti Jacobu. »Madame Clavell se spomnim iz njenih mladih dni v Versaillesu, ko sta bila s kraljem nerazdružljiva. Ne preseneča me, da mu ne more iti iz glave.« Umolknil je. »No, pastor … Uživajte v tridesetih srebrnikih.«

Jacob se je odkašljal in si zataknil za pas mošnjo z denarjem.

»Ah, še nekaj je, kar bi kralj morda rad vedel.«

»In kaj naj bi to bilo?«

»Clavellovim je pomagal eden njegovih najbolj zaupnih dvorjanov. Pravzaprav je gospoda Clavella pospremil iz Francije v Ženevo.« Jacobove ustnice so se stisnile v tanko črto. »Celo hugenotsko vero je sprejel.«

Nicolas je izza pasu potegnil rokavice. »To bo kralja gotovo zanimalo. Kdo je to?«

Jacob Veron se je ozrl za hrbet in pogledal po hrupnem prostoru.

»Ime mu je Pierre Boveé.«

Stotnik Maisson je presenečeno dvignil obrvi.

Manjši mušketir se je oglasil: »Pojdiva. Nerad pijem z ovaduhi.«

Toda ko so iz Jacoba začeli bruhati podatki, je bil