Opis

Je sodobna interventna umetnost zares relevantna kot kritična praksa? Kaj umetnost zmore narediti?

Knjiga teoretičarke in umetnice Polone Tratnik je temeljno izvirno delo na področju teorije sodobne umetnosti in kulture, ki povezuje več področij: filozofijo umetnosti in kulture, umetnostno zgodovino in družboslovje, filozofijo znanosti in tehnologije, teorijo novih medijev, komunikologijo, semiotiko, kritično teorijo družbe idr.
Avtorico zanimajo zlasti umetniški in teoretski prispevki, ki angažirano pristopajo k družbeno aktualnim vprašanjem. Zgodovinsko in problemsko razčlenjuje njihovo specifičnost v navezavi na sodobno kulturo in jih razločuje od modernih oblik angažirane umetnosti, saj so strukturno in organizacijsko običajno bolj podobne projektnim formacijam iz drugih sodobnih družbenih polj (znanstvenim, a tudi ekonomskim), umetnostna institucija, kot je vzpostavljena danes (in kot smo jo pravzaprav podedovali iz modernosti), pa jim večinoma ne sledi.
Zakaj so v knjigi razčlenjeni načini naravnost paradigmatični za današnji čas in zakaj se srečujemo s tako spremenjeno obliko umetnosti v sodobnem času, kaj je zanjo značilno, kakšna je njena funkcija, vloga? Knjiga bo pripomogla k razumevanju umetniških strategij, praks in produkcij, ki pomembno prispevajo h komunikaciji znanosti, refleksiji družbeno relevantnih vprašanj sodobnosti in tudi ključnih vprašanj bodočnosti.

S prelomom med modernostjo in postmodernostjo so se družbene razmere in strukture toliko spremenile, da se tudi umetnost v sodobnem času pojavlja v specifični obliki. Globalni kulturi se vse jasneje zarisujejo poteze, ki se v strukturnem, funkcijskem in angažmajskem pomenu kažejo tudi v umetniških praksah. Tem razmeram in pogojem prilagojena oblika umetnosti presega moderne okvire ne le umetnosti in umetnostne institucije, temveč tudi nacionalnosti, disciplinarnosti, medijskosti ipd.
Vse več teoretskih prispevkov poskuša opisati spremenjeno stanje družbe, bodisi na družbenopolitičnem in kulturnem področju (Bell, Bauman, Jameson, Beck, Negri, Hardt, Welsch, Manovich idr.) bodisi na znanstvenem (Gibbons, Nowotny, Scott, Limoges, Schwartzman, Trow idr.), vendar so to še vedno razpršene, še premalo kompleksne analize oblike sodobne umetnosti (Bourriaud, Stallabrass ipd.). Eden od razlogov za to je zagotovo, da pod sodobno umetnostjo danes razumemo marsikaj, tudi tiste načine umetniških praks, ki se večinoma opirajo na moderna določila.
Čeprav izraz »sodobna umetnost« kaže na izogibanje označitvam, vezanim na medij in tehnologijo, kot so bile te aktualne v nedavni preteklosti (npr. likovna, kasneje vizualna umetnost, novomedijska ali interdisciplinarna umetnost), je vendarle neroden, saj ne pripomore dovolj k razumevanju pojava, temveč priča zgolj o njegovi sočasnosti.

Avtorica sprejme Beckovo formulacijo, da gre za družbo tveganja, ki je še vedno v orbiti modernosti, vendar v njej poteka tudi refleksivna modernizacija. Refleksivna zato, ker se lastni modernosti ne prepušča, ampak jo ves čas izprašuje, in druga modernost, ker se distancira od teoretičnih shem postmodernosti in tudi od linearnih shem, ki hočejo videti le historično kontinuiteto napredka – pa vendar predvsem zato, ker gre za strukturni in epohalni prelom in premik paradigme.
Knjiga obravnava prav ta, strukturni in epohalni prelom. Ker je bil v modernizmu in z modernizmom že na več načinov napovedan pri Marxu in Engelsu ter v zgodovini marksizma označen kot možnost preloma s kapitalizmom in vso predzgodovino človeške družbe, in ker gre za to, ali je kritično delovanje sploh še mogoče, se je ob takih premislekih treba retroaktivno kritično navezati na marksistične teorije epohalnega preloma, ki so v modernizmu dvajsetega stoletja temeljito vplivale na kritične in prevratne prakse umetnosti, pravi pisec spremne besede dr. Lev Kreft.